Povojne družbene spremembe v Istri

Z osvoboditvijo v prvih dneh maja 1945 so na območju severozahodnega dela Istre nastale razmere za njeno popolno politično, družbeno in gospodarsko preobrazbo. Toda za razliko od drugih predelov, kjer so bili takoj po osvoboditvi vloženi veliki napori za obnovo porušene domovine, je bilo treba na Primorskem počakati na rešitev “tržaškega vprašanja”.

Čas od osvoboditve maja 1945 do septembra 1947, ko je stopila v veljavo mirovna pogodba z Italijo, in nato še do oktobra 1954, ko je bil sprejet Londonski memorandum, je bil nekakšen prehodni, vmesni čas, v katerem se cona B STO (ta je vključevala koprski in bujski okraj) ob negotovi prihodnosti ni mogla hitreje razvijati.

Istra je bila ranjena

Osvoboditev in konec vojne tako za slovensko Istro še nista pomenila prehoda v normalno življenje, saj so posledice vojne čutili še vsepovsod, zlasti še na podeželju. Najbolj so bila prizadeta kmetijstvo in infrastruktura, porušeni so bili številni mostovi, poškodovane ceste, jarki, mnoga polja in nasadi, uničeni mlini, oropane zaloge živil in surovin, veliko je bilo tudi porušenih in požganih vasi še iz časov nemške požigalne ofenzive oktobra 1943. To stanje je podedovala nova ljudska oblast skoraj na celotnem teritoriju; tej oblasti je Jugoslovanska armada, ki je zasedla to območje, že takoj ob osvoboditvi skoraj v celoti prepustila upravljanje civilnih zadev.

O avtorju

Dr. Salvator Žitko (1942) je po diplomi iz zgodovine in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani naprej služboval kot profesor zgodovine in estetske vzgoje na Gimnaziji v Kopru, nato pa leta 1977/78 prevzel mesto ravnatelja Pokrajinskega muzeja v Kopru ter ustanovo vodil do leta 2004. Že kot profesor zgodovine na Gimnaziji v Kopru je pričel z raziskavami lokalne zgodovine s prvimi objavami v revijalnem in strokovnem tisku, s prehodom v muzejsko ustanovo pa je svoje strokovno-raziskovalno delo še razširil. Že trideset let je predsednik Zgodovinskega društva za južno Primorsko. Od leta 1991 je tudi odgovorni urednik znanstvene revije Annales ter član uredniškega odbora znanstvene revije Acta Histriae. Leta 2005 je bil imenovan za člana Slovensko-hrvaške zgodovinske komisije.

Morganova linija je odrezala Trst

Hud udarec je za ekonomsko stanje in nastale razmere pomenila vzpostavitev Morganove linije, ki je ločila Julijsko krajino na dve coni in tako odrezala Šavrinsko hribovje od Trsta. Največ škode so utrpeli kmetje z izgubo tržaškega trga, saj je postala meja nepredušno zaprta, kmetijski pridelki pa so propadali. Nova meja je pomenila tudi izgubo dela za številne delavce, ki so bili desetletja zaposleni v tržaški industriji in drugih storitvenih dejavnostih. Značilnost tega prvega povojnega obdobja pa so bile tudi številne demonstracije in manifestacije v Trstu in Kopru, ki jih je organizirala nova ljudska oblast v zvezi s takratnim dogajanjem okrog mejnega vprašanja in so se jih morali udeleževati tudi prebivalci iz domala vseh zalednih vasi. Značilno je bilo še postavljanje slavolokov ob pomembnih dogodkih, kot je bil prihod medzavezniške razmejitvene komisije, volitve, vaški prazniki, agrarna reforma in podobno. Toda čeprav je bil to čas revščine in odrekanja, je bil za večino vaščanov hkrati tudi čas zanosa in pričakovanj, skupnega ustvarjanja, ki je zaradi občutka, da delajo za boljši jutri, povezoval ljudi in zato za vedno ostal zapisan v njihovem spominu.

Navdušenje, ki ga je prebivalstvo na istrskem podeželju izkazovalo novi ljudski oblasti v prvem povojnem času, ni bilo konstantno, niti trajno. Velik del domačega prebivalstva je novo oblast sicer sprejel in podpiral, saj je pomenila dokončno prekinitev vladavine bivše italijanske države in fašizma, ki je bil v Istri še posebej brutalen, obenem pa se je naklonjenost do novega jugoslovanskega režima postopno ohlajala, deloma zaradi represivnih ukrepov (nacionalizacija, kolektivizacija, prisilno zadružništvo) in težkega ekonomskega stanja, deloma pa tudi zaradi zvestobe do tradicionalnih vrednot in vedenjskih norm. Pomembno merilo pri vrednotenju nove ljudske oblasti za kmečko prebivalstvo je bila ravno pomoč, ki jo je ta nudila za preživetje oziroma izboljšanje življenjskih razmer.

Zgodovinski okvir

Zgodovinske okoliščine so v Istri narekovale drugačen razvojni tok kot v bližnjih italijanskih deželah. O zgodovinskem okviru, v katerem se je v Istri razvijal preplet kultur in jezikov, piše zgodovinar dr. Salvator Žitko, čigar kratek oris nekaterih pomembnih zgodovinskih okoliščin bomo objavili v nekaj nadaljevanjih.

Z osvoboditvijo se je začela dokaj hitro spreminjati tudi demografska podoba tega območja. Zlasti po letu 1948 sledimo konstantnemu upadanju števila prebivalstva, saj se je do leta 1954 izselilo že približno 10.000 prebivalcev, v obdobju od leta 1945 pa do leta 1956 pa se je predvsem v Trst izselilo približno 25.000 prebivalcev, kar je predstavljalo več kot polovico vsega prebivalstva tega območja.

Na drugi strani pa je sledilo obdobje priseljevanja novega prebivalstva iz ožjega oziroma širšega zaledja in tudi iz drugih jugoslovanskih republik. V veliki večini vaških naselij je po letu 1953 število prebivalstva upadlo, gospodarstvo pa nazadovalo. Gospodarski razvoj so državni organi sicer planirali tako v industriji kot v kmetijstvu, kjer je bila potrebna celovita obnova s povečanjem števila živine, obnovo vinogradov, sadovnjakov in podobno, a prav v letih med 1945 in 1954 v kmetijstvu slovenske Istre ni bilo zaznati posebnih dosežkov, ker je država vanj malo vlagala in od njega veliko zahtevala. Zvišanje produktivnosti so poskušali doseči s kolektivno obdelavo zemlje. Z agrarno reformo je država postala lastnica velikih obdelovalnih površin, imenovanih državni sektor, ki naj bi sčasoma prevladoval nad zasebnim. Del te zemlje so upravljala državna posestva, del pa so razdelili kmetijskim zadrugam za skupno uporabo. V začetku kolektivizacije na vasi so med ustanavljanjem zadrug in obveznimi odkupi delali z roko v roki partijske organizacije in ljudski odbori, v čemer so se vsekakor kazali elementi stalinizma.

Deagrarizacija, izseljevanje in visoka starost prebivalstva so bile značilnosti istrskih vasi povojnega časa, v katerih pa se je ohranila najdragocenejša naselbinska in stavbna dediščina, ki pa zaenkrat še ni našla pravega mesta v širši družbeni zavesti tistega časa.

V koprskem okraju je bilo zadružništvo najbolj razvito v letih med 1946 in 1950, vendar je interes za delo, proizvodnjo in poslovanje zadrug kmalu usahnil. Nizke odkupne cene in povečani davki so bili vzrok, da je po letu 1954 podeželsko prebivalstvo začelo zapuščati svoje vasi in se izseljevati v obrežna mesta oziroma v sosednjo Italijo.

V take razmere je oktobra 1954 zarezal Londonski memorandum, s katerim je bila odpravljena nekdanja cona B STO in se je njeno območje vključilo neposredno v Jugoslavijo: nekdanji koprski okraj v LR Slovenijo, bujski okraj pa v LR Hrvatsko, meja na Dragonji pa je postala ločnica med obema republikama in bila prvič v zgodovini Istre določena po etničnem oziroma narodnostnem principu.

Nadaljevala se je selitev v mesta

Priključitev k Jugoslaviji je v obalnem prostoru odprla vrata za organiziran in pospešen gospodarski in družbeni razvoj, ki je potreboval veliko delovne sile. Selitveni val se je iz vasi množično nadaljeval, kajti obubožano in nerazvito podeželje ljudem druge možnosti ni dopuščalo, ta proces pa so pospeševale še skrajno pomanjkljive in neurejene prometne razmere in povezave, ki niso omogočale dnevnih migracij na delo. Selile so se cele družine in ne le posamezniki. Poiskali ali zgradili so si nov dom v mestih ob morju, mnogi so odšli tudi v Trst ali še dlje.

S podpisom Londonskega memoranduma leta 1954 se je torej končal skoraj desetletni politični spopad za meddržavne meje. Ta dogodek pa je postal tudi uvod v zadnje poglavje povojnih migracij italijanskega prebivalstva, pa tudi Hrvatov in Slovencev iz širšega območja Istre (eksodus). Tega procesa, ki se je pričel že po kapitulaciji Italije leta 1943, ni zaustavila nobena mednarodna pogodba oziroma sporazum, s katerim sta obe državi vsaj na videz skušali urediti skupno jugoslovansko-italijansko mejo.

Deagrarizacija, izseljevanje in visoka starost prebivalstva so bile torej značilnosti istrskih vasi povojnega časa, v katerih pa se je ohranila najdragocenejša naselbinska in stavbna dediščina, ki pa zaenkrat še ni našla pravega mesta v širši družbeni zavesti tistega časa.

Velik priliv novega prebivalstva in delovne sile iz Slovenije in drugih jugoslovanskih republik je dodobra spremenil tudi etnično podobo tukajšnjega prebivalstva, pa tudi podobo kulturne krajine same po sebi, ki je le postopno z zaščitno zakonodajo, razglasitvijo naravnih parkov, vračanjem življenja na podeželje, obujanjem izročila, starih šeg in navad, postala eden najdragocenejših in najpomembnejših segmentov turistične ponudbe in trajnostnega razvoja tega območja.


Najbolj brano