“To lepo Vido ste rešili in vrnili slovenski zemlji”

Svetovljanka, ki je izžarevala toplino, na zunaj hladna, a polna notranjih bojev. Vsestransko umetniško razgledana, vrhunska pianistka, rojena in pripravljena garati za uspešno kariero v velikih mestih, ki je kariero povsem podredila možu, več kot pol življenja preživela v odročni nemški vasi. Še ena slovenska lepa Vida, ki je zapustila domovino in se odrekla karieri, da je postala muza tujcu.

SEŽANA > O tem, pa še zdaleč ne samo o tem, govori dokumentarno igrani film Karmela o Karmeli Kosovel (1899-1990), umetniško najbolj izobraženi sestri Srečka Kosovela, ki je v 20. letih prejšnjega stoletja v Trstu študirala klavir, študij z odliko končala v Münchnu, koncertirala v Ljubljani in Munchnu, se družila z najpomembnejšimi akterji tedanje kulturne srenje, po poroki s slikarjem Alfonsom Graberjem pa svojo kariero povsem podredila njegovi. “Bila je lepa Vida, ki zapusti domovino in postane muza tujcu,” v filmu pove pisatelj Evgen Bavčar. Ki pa je po predpremieri filma v sredo zvečer v sežanskem Kosovelovem domu njegovim avtorjem čestital in se jim zahvalil: “To lepo Vido ste rešili in vrnili slovenski zemlji.”

Pomembna kulturna osebnost

Režiserja in scenarista Marka Sosiča, že dolgo čustveno povezanega s Kosovelovo družino, je k filmski upodobitvi življenjske poti Karmele Kosovel spodbudila knjiga Josipa Vidmarja Pisma Karmeli Kosovel, ki jo je slučajno našel v antikvariatu. Iz nje je razbral, da je bila Karmela ženska, o kateri je sanjal vse življenje, čeprav je bil (in ostal) poročen in čeprav mu Karmela čustev ni vračala.

Premiera 12. maja na TV Slovenija

S produkcijo filma je svoje poslanstvo tokrat zgledno izkazala Televizija Slovenija, ki bo 50-minutni film Karmela premierno predvajala 12. maja zvečer na prvem programu.

Je pa o poroki z njo po Ljubljani že govoril Avgust Černigoj, s katerim se je med študijem v Münchnu veliko družila skupaj s slikarjem in kasnejšim soprogom Alfonsom Graberjem. O teh subtilno prepletenih čustvenih razmerjih v filmu spregovorijo njeni osebni prijatelji. Skrbnica Kosovelove domačije in sorodnica sestre Tončke Dragica Sosič v filmu pove, da je bila ljubezen s Černigojem za Karmelo pokopana, pa tudi, da si ju ne predstavlja skupaj. Lučki Čehovin, ki je v zadnjih desetletjih skrbela za Avgusta Černigoja, pa je Karmela dejala, da počne “to, kar bi morala jaz”.

Verodostojen oris tedanjega časa

Čehovinova in Kosovelova knjižnica v Sežani sta zaslužni tudi za veliko dokumentarnega gradiva, ki ga je knjižnica pred kratkim predala Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. “Brez teh dokumentov in pisem bi večina stvari ostala na ravni domnev, dokumenti pa dajejo filmu verodostojnost,” poudarja skrbnik dokumentarnega gradiva v NUK Marijan Rupert.

Film, tako z gradivom kot tudi s pričevanji, verodostojno predstavi turbulentno in tudi boleče obdobje prve polovice 20. stoletja - od italijanske okupacije Krasa do nacizma, katerega pristaš je bil Karmelin soprog, do avantgardnih razmišljanj in dejanj v umetnosti, katerih pomembna akterja sta bila Černigoj in Srečko Kosovel, pa tudi Karmela, ki je bila z obema tesno povezana, čeprav je prihajalo med njima tudi do konfliktov. “A ne zaradi Karmele, temveč zaradi umetnosti,” v filmu pove dr. Tatjana Rojc. Dr. Janez Vrečko pa: “Ko se je Srečko Kosovel začel ukvarjati s konstruktivizmom, je to najprej zaupal njej.” Pomembno vlogo je igralo tudi njeno poznanstvo z Vidmarjem, ki brez njenega vpliva Kosovelove zbirke zagotovo ne bi odobraval tako zgodaj.

Karmelina dopisovanja s Srečkom Kosovelom pa so tudi vrhunski dokument slovenščine, je na predpremieri poudaril Ludwig Harienger, ki je skupaj s pisateljem Alešem Bergerjem in Sosičem popotoval po njeni usodi in dejal, da jo moramo postaviti ob bok Zofki Kveder in Lili Novy: “S tem filmom je dobila odmev, ki ga zasluži.” Tudi Berger je poudaril njeno dopisovanje v izborni slovenščini, ne samo z domačimi, temveč tudi z Erno Muser, in dodal: “Ta film je lahko iztočnica za filme o kulturni družini Kosovelovih na Krasu, o refleksiji italijanskega zatiranja, o tedanjem kulturnem življenju v Ljubljani ...”

---