Priključitev Primorske kot bujta repa ali Zeleni Jurij

Eni pravijo, da je tako bolj prav, drugi, da je bolj narobe, a če je komu zaradi imena primorskega praznika vseeno, naj se ne počuti nič manj Primorec.

Preimenovanje primorskega praznika iz dneva vrnitve v dan priključitve je bolj vprašanje prestiža kot resen problem, ki bi mu veljalo posvečati pozornost. Poslanec Matjaž Nemec je skupaj s sopodpisniki že drugič sprožil zakonodajni postopek za preimenovanje. Prvič je spremembo predlagal v prejšnjem mandatu, malo pred parlamentarnimi volitvami, drugič zdaj, pred evropskimi, na katerih kandidirata tako Nemec kot njegov glavni antagonist Zmago Jelinčič, ki v spremembi imena vidi strašansko nevarnost, da bi Italijani Primorsko zahtevali nazaj, saj da si lahko priključiš nekaj, kar je bilo prej od nekoga drugega.

Praznik imamo, vse ostalo je bil kompromis, ki ga ne velja podirati in umetno razdvajati ljudi.

Tako je, hote ali nehote, nastala tema, na kateri se lomijo kopja patriotizma in prek katere politiki izražajo skrb za primorskega človeka. Škoda, da se Jelinčič ni vprašal, kaj koristi Primorcem, ko je na koprski občini zahteval in že dosegel umik vsaj enega “kandelabra”, ki bi mu pred njegovo novo vilo na obali zastiral pogled na morje. Jelinčičevi sosedje, Primorci iz Žusterne, so na to javno razsvetljavo čakali vsaj petdeset let.

Tudi koalicijskega poslanca Nemca in ostale primorske poslance in državne svetnike čaka vrsta praktičnih izzivov, s katerimi bi lahko svojo pripadnost Primorski pokazali veliko bolj kot s spremembo imena primorskega praznika in z zaklinjanjem, da ga ni Primorca, ki ne bi v svojem srcu nosil poimenovanja “priključitev”. Mimogrede: kdo pa nas je kdaj vprašal, katero ime nosimo v srcu?

Na vsaj tako zavzet angažma naših poslancev in svetnikov čakajo prebivalci Ajdovščine in Vipave. Od politikov rabijo odgovore, kako bo država posegla v težave z družinsko medicino, saj se Ajdovcem lahko v kratkem zgodi, 800 Vipavcem pa se je že zgodilo, da so ostali brez osebnega zdravnika v svojem kraju.

Vsaj malo posluha in razumevanja primorskih poslancev in državnih svetnikov bi prav prišlo Bistričanom, ki se trudijo državi dopovedati, da če je migrantska politika njena stvar, potem naj bo njena stvar tudi vse, kar ta politika prinaša s seboj, od čiščenja divjih odlagališč do varovanja premoženja lokalnega prebivalstva.

Če so migracije preveč kočljiva tema, potem lahko poslanci in svetniki svojo skrb za Primorsko usmerijo v naslednjo finančno perspektivo in v iskanje finančnih virov, s katerimi bo zahodna kohezijska regija, kamor sodita Obalno-kraška in Goriška statistična regija, nadomestila izpad EU sredstev. V resnici imamo z imenom primorskega praznika malo ali nič težav, z marsičem drugim jih imamo veliko več.

Pomembno je, da je praznik že 14 let zapisan z rdečo barvo na koledarju. Tako nas spodbuja, da se učimo, spominjamo in opominjamo na to, da govoriti slovensko v javnosti ni nekaj samoumevnega in da smo večni dolžniki našim starim staršem, ki so nam ta jezik in kulturo ohranili krutemu zatiranju navkljub. Praznik imamo, vse ostalo je bil kompromis, ki ga ne velja podirati in umetno razdvajati ljudi.

Mnenja zgodovinarjev so le eden od argumentov; bolj kot na ta menja se predlagatelji in podporniki sprememb sklicujejo na tradicijo poimenovanja praznika med Primorci. Včeraj smo v državnem svetu med razlogi za preimenovanje slišali, da je praznovanje “priključitve” Primorske k matični domovini del primorske tradicije, tako kot je nekje drugje del tradicije Zeleni Jurij ali bujta repa.

Z vsem spoštovanjem do folklornih in kulinaričnih posebnosti, ampak ali je bilo trpljenje naših bližnjih v ne tako davni preteklosti res samo to?! Zabolelo je prav tam, ker menda “pravi” Primorec nosi besedo “priključitev” - pri srcu. Vsi ga imamo.

---

---