Vračam se k “imeti rad”

Nedavna zadnja premierna uprizoritev Gledališča Koper v tej sezoni, triler Deklice ne bi smele igrati nogometa, je bila znova igralska priložnost in izziv za nastopajoče. Med njimi tudi za igralko Mojco Partljič, ki je v zadnjih petih letih na koprskem odru kot gostja odigrala kar šest nosilnih vlog, in, vsaj zdi se tako, tu našla svoje igralsko zatočišče, v slovenski Istri, kjer preživi večji del leta, pa tudi svoj notranji mir.

Mojca Partljič, rojena Mariborčanka in igralka v svobodnem poklicu, je po diplomi na AGRFT v Ljubljani nastopala v predstavah režiserjev Francija Križaja, Vita Tauferja, Eduarda Milerja, Dragana Živadinova in Damirja Zlatarja Freya. Od konca devetdesetih do danes je sodelovala s Slovenskim mladinskim gledališčem, z Gledališčem za otroke in mlade Ljubljana, Mestnim gledališčem ljubljanskim, SNG Drama Ljubljana, s Prešernovim gledališčem Kranj ter Špas, Café in T.I.P. teatri.

Igralka, ki je med drugim ustvarila tudi legendarni Alico in Piko v režiji Vita Tauferja, že več let uspešno nastopa v monokomedijah Toneta Partljiča o čistilki Mariji - Čistilka Marija (več kot 500 ponovitev) in Čistilka in predsednik uprave - ter trpki, prav tako Partljičevi komediji Aldo in Micika (Café teater).

“Ko si otrok, imaš starše rad, potem ti gredo strahotno na živce, ko si starejši, jih znova začenjaš razumeti in imeti rad. Jaz se vračam k “imeti rad”, ker se bojim in zavedam minljivosti.”

Mojca, bodite, prosim, iskreni; kakšni so bili občutki, ko vas je pred petimi leti direktorica Gledališča Koper Katja Pegan povabila, da na koprskem odru odigrate “paradno” vlogo sodobne dramatike, Marto, v Albeejevi Kdo se boji Wirginije Woolf?

“Seveda bom iskrena, saj drugače niti ne znam. Bila sem zelo srečna, hkrati sem seveda strastno želela opravičiti Katjino zaupanje. Ker sem rojena v znamenju bika in zato dovolj trmasta, sem v študij predstave skočila 'na glavo' in zaplavala. Vedno ni bilo tako. Pred leti sem kdaj pa kdaj tudi priletela na beton in, kot vidite, vseeno - preživela.”

Pred prvim vašim gostovanjem v koprskem gledališču smo vas, predvsem v komičnih vlogah, vrsto let spremljali kot gostjo v predstavah drugih slovenskih gledališč, hkrati pa ste močan igralski pečat pustili v kar sedmih uprizoritvah Koreodrame Ljubljana. Se bolje znajdete v komičnih ali dramskih vlogah?

“Težko bi se odločila in rekla, da se v tej ali oni vlogi bolje znajdem in jih imam raje, saj se vedno trudim igrati zares in med vlogami zato ne delam velikih razlik. Morda je v komediji celo težje igrati, saj po številnih vajah v predstavi ne najdem ničesar smešnega več. Komedije zahtevajo, da se občinstvo smeji. Če se ne … Si lahko predstavljate? Pri komediji do zadnjega ne veš, kako se bodo na premieri odzivali gledalci, in zadnje vaje so zato lahko tudi stresne. Seveda je lažje, če zaupaš režiserju. Če pa si na vajah lahko še sproščen in se imaš dobro, je več kot super. In to se mi v Gledališču Koper dogaja.”

“V Ljubljani sem se počutila že zelo utesnjeno, živčno, nemirno, kot bi hodila po minskem polju. Tukaj ne, tu lahko diham.”

V Kdo se boji Wirginije Woolf? ste prvič nastopili skupaj z igralcem Alešem Valičem, ki je igral vašega moža Georga, kot zakonski par pa sta pozneje na koprskem odru nastopila še v komedijah (Totalno) katastrofalna večerja in Norčije v spalnicah. Kako je vedno znova “obnavljati” zakon z Alešem Valičem?

“Kot v vsakem zakonu tudi tu ne gre brez vzponov in padcev. Imava še rezervo, nisva se še do konca spoznala. (smeh)”

Se strinjate s prepričanjem, ki velja med igralkami vaše generacije, da zanje v gledališčih ni več velikih vlog?

“Prepričanj drugih igralk v slovenskih gledališčih ne poznam, ker nisem bila nikoli zaposlena. Res je, da je večina dramskih vlog pisana za mlajše ali starejše igralke od mene, vendar tudi takrat, ko sem bila mlada, zame ni bilo veliko vlog. Danes veliko igram in za to se imam zahvaliti samo Katji Pegan. Upam, da sem njeno zaupanje upravičila.”

Dve vaši odlični koprski igralski kreaciji sta tudi vlogi matere v Jeklenih Magnolijah in v trilerju Deklice ne bi smele igrati nogometa. Čeprav sta vlogi povsem različni, je izhodišče zanju najbrž enako - materinska ljubezen?

“Ja, izhodišče je ljubezen. Moja hčerka je moja največja ljubezen in že zato se postavlja ogromno vprašanj, kajti - kot vemo - ljubezen ni dovolj. Sta pa zelo različni mami. Miranda v Magnolijah je ljubeča mama, ki izgubi hčerko zaradi zapletov po operaciji. Že ko sem vlogo sprejela, sem se spraševala, ali takšno vlogo sploh zmorem in smem igrati. Katja, ki je režirala Magnolije, me je v hipu prepričala, da so moji dvomi odveč.”

Kaj pa mati v Deklicah? Kako naj razumemo mater, ki sicer ne ve, kako prosti čas preživlja njena dvanajstletnica, mater, ki ni nikoli obiskala nobene hčerkine nogometne tekme, vendar je prepričana, da jo je vzgajala najbolje, kot je vedela in znala?

“Pri Deklicah so se mi odprla drugačna vprašanja. Mama v igri je samohranilka in življenje jo je naredilo bolj trdo. Morala sem si brutalno pogledati v obraz in si priznati napake, ki sem jih naredila kot mati. Režiser je mlad, star je toliko kot moja hčerka Urška, tudi avtorica je veliko mlajša od mene. Jaz sem v letih, ko na življenje gledam drugače. Ko si otrok, imaš starše rad, potem ti gredo strahotno na živce, ko si starejši, jih znova začenjaš razumeti in imeti rad. Jaz se vračam k 'imeti rad', ker se bojim in zavedam minljivosti. In tukaj sem lahko dodala nekaj svojega.”

Omenjate hčerko Urško Taufer, prav tako igralko, članico novogoriškega dramskega ansambla; je, ker sta obe zavezani igralskemu poklicu, vajin odnos drugačen kot odnos med večino mam in hčera? Sta bolj kritični druga do druge, se pogovarjata o vlogah, ji svetujete?

“Verjamem, da se najin odnos v ničemer ne razlikuje od odnosov med drugimi mamami in hčerami. Urška je odlična igralka in včasih jo res vprašam za nasvet, ker pa je tudi kritična gledalka in mi njeno mnenje veliko pomeni, sem toliko bolj vesela, ko me pohvali.”

Vloga v Deklicah je vaša šesta vloga v koprskem gledališču v zadnjih petih letih. Se, ker večino časa preživite v Kopru ali Piranu, kjer občasno živite, počutite že vsaj malo “naši”?

“Na Obali se zelo dobro počutim, lahko bi rekla, da srečno. V Ljubljani sem se počutila že zelo utesnjeno, živčno, nemirno, kot bi hodila po minskem polju. Tukaj ne, tu lahko diham. Zelo resno sem že razmišljala o selitvi na Obalo, vendar se do zdaj, žal, še ni izšlo.”

Ostajate v koprskem gledališču tudi v naslednji sezoni?

“Če parafraziram star pregovor: Človek obrača, Katja obrne! Ostajam, igrala bom v dramatizaciji Vojnovićevega romana, uspešnice Jugoslavija, moja dežela.”

---