Gledališki trening Gledališča Koper odpira vrata tudi v tujino

Gledališki trening, ki ga pod okriljem Gledališča Koper za dijake in študente, ki bi se radi vpisali na študij dramske igre ali režije, že desetletje vodi režiserka Katja Pegan, od leta 2017 pa tudi režiserka Renata Vidič, svojega naziva ni dobil po naključju. Priprava na sprejemne izpite in na študij na kateri koli gledališki akademiji zahteva veliko trdega dela in odpovedovanja, zato “treningu” lahko sledijo le najbolj vztrajni.

Odpri galerijo

Osmim med njimi, vsem Primorcem, se je vztrajnost obrestovala in so danes študentje različnih smeri na AGRFT v Ljubljani ter gledališke in filmske šole v Londonu, šestim smo dali besedo.

“Katarza, kot so očiščenje človekove duše poimenovali že v antiki, je eden od razlogov, zakaj zdaj, ko se oziram po spominih Gledališkega treninga, oder cenim in sem mu hvaležen, da se je iz nekdaj črnega prostora, kamor so usmerjeni pričakovanja polni pogledi občinstva, spremenil v svet, v katerem sem lahko živel, a je bil ta v primerjavi z vsakodnevnim - brezmejen. Rad živim v drugih svetovih, le tako vidim stvari, ki jim oko včasih ni kos. Zame je Gledališki trening predstavljal osameli otok, na katerem smo vsi v skupini gradili, rušili in popravljali vas. In ko je ta vas trdno stala, je na otok prispelo še občinstvo.”

Izidor Čok, 2. letnik, Filmsko in televizijsko snemanje, AGRFT Ljubljana

Varen prostor združevanja strasti in ljubezni

“Že kot otrok sem obiskoval dramski krožek in glasbeno šolo, treniral gimnastiko in ples. Oder je bil praktično moj drugi dom. V srednji šoli pa sem postal del Gledališkega treninga, na katerem sem prvič delal z režiserjem, režiserko - Katjo. Prav zaradi Katje in Gledališkega treninga danes vem, da je gledališka režija moje poslanstvo, da je gledališče moje življenje in hkrati varen prostor, v katerem se moje ljubezni do glasbe, igre, drame, odra in likovne umetnosti srečajo in združijo v celovito umetniško izpoved.”

Ivan Loboda, 3. letnik, Gledališka režija, Univerza Middlesex, London

Vrata v svet gledališča

“Gledališki trening mi je odprl vrata v svet gledališča. Postal sem samozavestnejši in iz prve roke spoznal proces ustvarjanja gledaliških predstav, in vaje, potrebne za igralčevo psihofizično pripravljenost. Gledališki trening je delo in je proces, predvsem pa velik užitek pri delu, pri katerem ob igri spoznavaš soigralce in se lahko razigraš. Je prostor svobode, kjer si lahko dovoliš kar koli, tudi napake. Za nekoga, ki se odloča za igralsko pot, je Gledališki trening lepa 'štartna' točka.”

Blaž Popovski, 4. letnik, Dramska igra na AGRFT

Dotakniti se gledalčevega srca

“Mentorstvo Katje Pegan in Renate Vidič je spodbujalo razvoj umetniškega duha v meni in razvijalo kompetence razmišljanja o tekstu, podtekstu, gradnji lika in odnosov med njimi. Z opazovanjem napredovanja preostalih 'soigralcev' na treningu in opazovanjem procesov režije mentoric sem bil tri leta v okolju, kjer sem lahko v dijaških letih ponotranjil temelje gledališkega jezika. Spoznal sem, kako vredno se je dotakniti src gledalcev in kako ključno je to za moj notranji mir.”

Jan Krevatin, 1. letnik filmskega programa, Filmska šola Westminster, London

Odlična odskočna deska

“V bistvu nikoli ni bilo dileme, s čim se želim ukvarjati vse življenje. Film in gledališče sta moja strast že od konca osnovne šole. Zbral sem pogum in pristopil h Gledališkemu treningu. Kmalu je gledališče postalo moja največja strast in sem bil popolnoma prepričan, da moram ustvarjati na odru ali s kamero. Snemanje ali igra? To je bila težja odločitev. Še danes oboje enako ljubim, in če bi bil znova postavljen v položaj, ko bi se moral odločati o študiju, se ne bi znal odločiti. Splet dogodkov me je na koncu spravil na snemanje in moram priznati, da uživam. Naučil sem se zaznati svoje čute in jih uporabiti v ustvarjalne namene. Zavedel sem se svoje okolice in gradil odnose med soigralci in soustvarjalci. Predvsem pa sem postal zelo odprt in iskren. Spoznal sem, da me ustvarjanje dopolnjuje, zato je bil Gledališki trening odlična odskočna deska za nadaljnje notranje izpopolnjevanje. Hkrati sem spoznal mnogo ljudi, s katerimi, upam, da bom lahko ustvarjal še naprej.”

Domen Lušin, 1. letnik, Filmsko in televizijsko snemanje, AGRFT Ljubljana

Proces odpiranja uma

“Gledališki trening v Gledališču Koper sem obiskoval od prvega do četrtega letnika gimnazije. Od prvih naivnih želj po tem, da bi nekoč nastopal na teh deskah, vse do priprav za sprejemne izpite na Akademiji, sem na urah treninga razmišljal o gledališču in igri. Spraševal sem se o vlogi igralca v gledališču, njegovi senzibilnosti, najbolj pa me je, verjetno, intrigirala sama ideja umetnosti. In imel sem štiri leta časa, da vsak teden v tem 'svetem prostoru' iščem sebe in svoj položaj v svetu. Začelo se je seveda s pretenciozno željo po kazanju in zabavanju občinstva, toda ni trajalo dolgo, preden sem začel premišljevati o liku, kredibilnosti in organskosti. Zavedati sem se začel igralčevega orodja, telesa, in vedno bolj fascinanten je postajal proces dela v gledališču. Proces odpiranja uma zavoljo dojemanja in interpretacije dramskega lika. Največje navdušenje in izpolnitev pa te seveda čaka ob koncu leta, ko po dolgem in raziskovalnem delu javnosti pokažeš neko predstavo, neko zgodbo, nek kos sebe in svojega obstoja. Občutek, da lahko vzajemno bivaš s polno dvorano, in ne le to, z njimi na metafizičen način tudi komuniciraš. Bili smo detektivi v Servircu, živeli kapitalizem v predstavi Glengary Glen Ross, se ukvarjali z vlogo religije v Alamutu in se razvajali v Versaillesu v Noči bogov. Od Anglije do Amerike, od Bližnjega vzhoda do Francije. Vse v naši domišljiji, vse na deskah, vse v nekem vmesnem prostoru med realnostjo in sanjami, resničnostjo in iluzijo, odrom in nebom. Potem pa odbije 4. leto, pride prijava na fakulteto in po turbulentnem obdobju, polnem vzponov in padcev, praznih, malodušnih, polnih trenutkov, se odločim poskusiti na Akademiji. Ukvarjanje s sabo, s svojim obstojem na tako občutljiv način, kot se to dogaja v gledališču, je nekaj najlepšega, kar srednješolec lahko doživi. Priložnost za iskanje empatičnega jaza in svojega izraza v tako ranljivem obdobju je neprecenljiva. Za nas je ta prostor bil gledališče. In zdaj si ne predstavljam, čemu drugemu bi še lahko posvetil svoje življenje. Gledališki trening je prostor svobode in prostor iskanja. Z vsakim iskrenim dejanjem rasteš kot človek, in v gledališču je ta iskrenost lahko katarzična.”

---