Nekje je meja, ki se imenuje spoštovanje

V Ljubljani pogosto srečujem klošarje in - klošarje. Vedno ko vstopim v garažno hišo pod Kongresnim trgom, kjer počiva moj avto, ob vhodu srečam kakšnega. In ko izstopim, prav tako. Navadno mirno stojijo z revijo Kralji ulice v nesrečnih rokah. Kadar resnično nimam drobiža, mi je težko iti mimo. Ne morem. Imam slabo vest.

Zato sem se že navadila, da si že doma pripravim kovance v pest. Včasih s klošarji spregovorim stavek ali dva. Pozimi je še posebno hudo. In ob praznikih. Njihovi pogledi rišejo tanke linije med nami. Ne bom se spuščala v besedne ognje, češ, zakaj pa ne gredo delat kot vsi drugi, pa čeprav pometat ulice; ali: vsi so lenuhi, alkoholiki, narkomani; ali: zagotovo s prosjačenjem zaslužijo več, kot če bi delali na minimalcu in podobne oslarije ozkomislečih črnobelih misli. Ne vem, kakšne poti so prehodili in s kakšnimi zmaji so se borili. A tako kot se v vseh predalih skupin, oznak, narodnosti, poklicev in kultur ljudje razlikujemo med seboj, je neskončno razlik tudi med klošarji. Ne verjamem pa, da si kdorkoli od njih to ŽELI biti.

Ampak. AMPAK! Nekje je meja, po kateri me tudi najbolj žalostne zgodbe ne ganejo več. Ta meja se imenuje spoštovanje. Jaz tebe, ti mene. Ne glede na predal, v katerem živiš. In ne glede na trenutek, v katerem živiš. Pred kakim letom dni mi je na ulici prišel naproti klošar, ki me je ustavil s trpečim obrazom svete Marije in me prosil za nekaj drobiža. “Karkoli, gospa. Jedel nisem tri dni. Karkoli,” je govoril, medtem ko sem brskala po torbici, v kateri itak nikoli nič ne najdem dovolj hitro. Končno najdem denarnico in v njej kovanec za en evro in bankovec za petdeset. Dam mu kovanec, en evro torej, in želim iti naprej. Klošar se postavi predme, me zabodeno pogleda in reče: “Samo en evro? A nimate več, al' kaj?” “Ne, žal nimam več drobiža,” z obžalovanjem odvrnem. “Imam samo petdesetaka. A greva v trgovino tu blizu skupaj po sendvič?” To mu ni bilo po godu. “Pa pi…a ti ma…rna, kaj mi bo en evro, baba zmešana!” je zakričal. Od presenečenja sem obstala kot vkopana. Njegov obraz se je v hipu spremenil iz svete Marije v hudiča. “Prasica, pejdi v k…ac!!! Zgini!” je zavpil. Hodil je naprej po ulici, psoval me je s slovarjem kletvic in dolgo sem gledala za njim. Ni se več ozrl. Čez 30 metrov je ustavil gospoda, ki mu je prišel naproti, in njegov obraz si je zopet nadel masko trpečega mučenika iz filmov o apokalipsi.

Nekje je meja, po kateri me tudi najbolj žalostne zgodbe ne ganejo več. Ta meja se imenuje spoštovanje. Jaz tebe, ti mene. Ne glede na predal, v katerem živiš. In ne glede na trenutek, v katerem živiš.

Čez kakšen mesec ga spet srečam. Zgodba se ponovi: “Gospa, tri dni nisem jedel, mi lahko date kaj drobiža?” Ni se me spomnil. Za trenutek sem razmišljala, ali naj sežem po denarnico, nato pa ga pogledala v oči in odgovorila: “Vam - ne. In vam tudi povem, zakaj. Zadnjič sem vam dala evro in ste me preklinjali, ker vam ni bilo dovolj.” Ni želel poslušati. Odvihral je mimo in me spet opsoval s še bolj slastnimi kletvicami. Okej, lahko bi naredila drugače. Lahko bi. Kaj pa vem, v kako velikih težavah je, da so mu živci tako načeli um. In “zob za zob” ni del mene. A tistemu, ki me klofne, nikoli ne nastavim drugega lica. Ali se obrnem in grem ali obrazložim svoje odločitve, če menim, da jih bo človek razumel.

Takih srečanj s fantomom iz opere je bilo še nekaj. Vedno sem podobno odgovorila, a le v mimohodu. Pred tednom dni se na ulici zopet postavi predme, priklopi masko trpečega na “on” in prosi za denar. Nisem ga mogla na hitro zaobiti in sem mu zopet zelo mirno povedala tisti stavek. Maska trpečega je v trenutku ugasnila. Tokrat ni bilo dovolj, da bi me opsoval. Obraz je postavil nasproti mojega, da sem lahko začutila njegovo sapo, in začel srdito kričati vame: “Ubil te bom, ubil!!! Glavo ti bom odsekal, prasica, glavo!!!” in dodal venček krvavih kletvic ter večkrat ponovil grožnjo. Nisem se umaknila. Nisem povesila glave. Z nosovi sva se skoraj dotaknila. Kapljice njegove sline so zaradi vpitja zletele na moja lica. Samo nepremično in tiho sem ga odločno gledala v oči in čakala, da bo padlo po meni.

Ni padlo. Po slabi minuti vpitja so se okrog naju zbrali ljudje in ga mirili. V nekem trenutku se je obrnil in odhitel proč. “Ste v redu, gospa?” me je vprašal nek fant. “Sem, hvala.” Nisem bila v redu. Še nekaj časa ne. Ni mi bilo vseeno. A danes ne bi naredila nič drugače. Mejo je močno prestopil. Razlogov ne poznam. A tudi če so morda tehtni, je moje sočutje do njega popolnoma otopelo. Da se razumemo - nikakor ne bi bilo treba, da bi se prilizoval ali kako drugače poniževal, res ne. Zlivati na sočloveka ves svoj bes pa tudi ne. Ko srečujem klošarje, me je pogosto sram. Sram, ker smo kot družba padli na vseh mogočih preizkušnjah. Predvsem zaradi napuha, pohlepa, požrešnosti, zavisti, skoposti in bolnih napihnjenih egov. Možnosti za popravne izpite pa ni neskončno.

---