Iščejo srečo, najdejo pa smrt

Uprizoritvi romana Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha na malem odru novogoriškega gledališča največ škode povzroča njena lastna dolžina: štiri ure, dvakrat po dve z odmorom med polčasoma. Podatek, ki prestraši in daleč stran odžene marsikaterega gledalca. Žal.

Žal, ker predstava ni slaba, daleč od tega. Seveda, tistim, ki prisegajo le na klasični teater in ljudske veseloigre, utegne biti čudaška, zapletena, preveč krvava, medtem ko gledalca, odprtega tudi za postdramsko gledališče, eksperimentiranje in podobno, kratkočasijo (kar je pri štiriurni predstavi vsekakor dobrodošlo) duhovite kreacije in prepletanje groteske, absurda, zafrkljive krutosti ...

Po predstavi še knjiga

Sibylle Berg iz Švice, leta 1962 rojena v Weimarju, je ikona nemške alternative, subkulturna zvezdnica, čaščena na LGBTQ sceni, predvsem pa izjemno plodovita avtorica dramskih in proznih del, ki so prevedena v 34 jezikov - v slovenščino prvič šele letos. Njen romaneskni prvenec Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha, ki ga je Sibylle Berg pri nemški založbi Reclam Verlag izdala leta 1997 in bila oklicana za “novi glas mlade, razočarane generacije”, je prevedla Urška Brodar, tudi dramaturginja pri uprizoritvi knjige, ki jo bo založba Sophia izdala s podporo Goethejevega inštituta.

Danes pogovor z režiserko Evo Nino Lampič

Danes ob 18. uri, pred ponovitvijo predstave Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha, bo gostja niza Pogovori v sredo režiserka uprizoritve Eva Nina Lampič (na fotografiji). Gledališka ustvarjalka, rojena leta 1985 v Ljubljani, je leta 2011 diplomirala iz režije na ljubljanski akademiji, zatem končala enoletni podiplomski študij na britanski Univerzi v Sheffieldu, opravljala pripravništvo v Berlinu in New Yorku, zadnjih pet let pa ustvarja tako doma kakor v tujini. Vstop na srečanje v baru Klub PDG v gledališki stavbi bo prost.

Prvo slovensko uprizoritev “groteske o luzerjih treh generacij” je na mali oder Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica režiserka Eva Nina Lampič postavila s šestimi igralci: Arna Hadžialjević, Marjuta Slamič, Urška Taufer, Miha Nemec ter gostujoča Miranda Trnjanin in Luka Martin Škof  v dokaj enakovrednih nastopih gledalce pospremijo skozi 88 poglavij romana, v katerem spregovori deset ljudi. Povečini so sorodstveno povezani in njihove zgodbe so prepletene v klobčič, ki ga je laže razvozlati s pomočjo prevajalkinega povzetka vsebine v gledališkem listu, pospremljenega še s posebno partituro romana ter seznamoma tako poglavij kakor devetih smrti, s katerimi se iztečejo romaneskne epizode.

Oživljajo in ubijajo

Zavoljo tistih, ki si predstavo še nameravajo ogledati, zapišimo le, da je poseben, neobičajen že prihod občinstva v dvorano.

Zatem se začnejo portreti likov in njihove zgodbe. Na razmetanem odru in v vsakdanjih oblekah (scenografka in kostumografka Toni Soprano Meneglejte) se igralci živahno izmenjujejo, vsak pove kak stavek, sestavljajo zgodbo, ki navidez preseneča celo njih. Zapisanega v romanu se ne držijo prestrogo, pogosto iz prve osebe preskočijo v tretjo, iz izpovedi v poročilo, drug drugemu skačejo v besedo, ponekod si besedilo razdelijo tako, da iz njega napravijo dialog, tu in tam z opombo ažurirajo roman in nakažejo, da je bil napisan v devetdesetih letih ... In vseskozi zrejo v občinstvo, se skupaj z njim čudijo in smejejo slišanemu. Občasno kdo od njih, ki trenutno ne govori, stopi v globino odra, si postreže s prigrizkom.

Patos posrečeno sesuva ironija, igralci z duhovito distanco oživljajo - in ubijajo - like, ki so različni, a jih povezujeta nesreča današnjega dne in iskanje sreče v jutrišnjem, od Ruth, ki se v domu za ostarele ne počuti stara (“Dokler verjameš v čudeže, nisi star.”) do novinarke Bettine, ki jo z velikimi očali uprizarja Arna Hadžialjević, medtem ko se v blondinko Vero s pomočjo lasulj vživljajo kar vsi.

Luka Martin Škof, sicer režiser, tragikomično upodobi Toma, ki bi rad bil pravi dedec, pa mora zmeraj potegniti ta kratko, obenem pa Škof opise likov in dogodkov pospremi še s kracanjem besed in risbic, ki se gledalcem kažejo projicirane na dve veliki platni v ozadju.

Pripoved se v dejanje razraste pri več smrtih. Vtis usode, nad katero nimajo vpliva niti nastopajoči, še krepi slušalka - v ušesu jo ima vsakič drug pripovedovalec, ki ubeseduje smrt (od tuje ali lastne roke) in jo s soigralci tudi uprizori, karikirano, bizarno, s filmsko upočasnjenimi gibi (koreograf Bence Mezei), zazveni tudi fatalno ritmična glasba (Aleš Zorec), tečejo potoki in reke krvi ...

Četudi sta precej različni, predstava z nizanjem epizod, ki se praviloma končajo s kruto smrtjo, v spomin prikliče še zmeraj živo uspešnico novogoriškega gledališča Peter Kušter. Ki traja “le” uro in pol.  

---