Prihod, odhod in novi prihod hrvaške policije v Piran

Hrvaški policijski čoln je 24. marca, v lepem nedeljskem jutru brez dovoljenj, potrebne diplomatske najave in odobritve vplul v slovensko morje in priplul skoraj do piranske punte. Potem so ga obrnili in vrnili domov. Nekaj ur kasneje so vdor v slovensko morje ponovili. Da bi odstranili tudi najmanjši dvom, da je šlo za napako ali zmoto.

Takšnih primerov sodobna Evropa ne pozna. Jih pa, zaradi dolgoletnih izkušenj, obvlada hrvaška diplomacija. Prepričanje oblasti v Zagrebu, da je Jadransko morje bivše Jugoslavije lahko samo hrvaško in da imajo ostale pomorske države Slovenija, Bosna in Hercegovina ter Črna gora v tem morju zgolj pravico gostovanja, ostaja od leta 1990 nespremenjeno. Vsi posamični poskusi ureditve mejnih vprašanj s sosednjimi državami so bili, tudi z grožnjami notranjega prevrata, preprečeni.

Prepričanje oblasti v Zagrebu, da je Jadransko morje bivše Jugoslavije lahko samo hrvaško in da imajo ostale pomorske države Slovenija, Bosna in Hercegovina ter Črna gora v tem morju zgolj pravico gostovanja, ostaja od leta 1990 nespremenjeno.

Ko je prvi hrvaški predsednik, ki si ni dovolil ugovorov k svojim odločitvam, Franjo Tuđman, konec julija 1999 podpisal dogovor o državni meji med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino, ga ni mogel uvrstiti na dnevni red parlamenta. Preprosto mu tega niso dovolili. Tako, kot so podoben poskus preprečili predsedniku hrvaške vlade Ivu Sanaderju. Na njegovo zahtevo je namreč mednarodna diplomatska komisija Hrvaške in BiH 24. marca 2005 v Šibeniku sprejela sklep, da se podpisani dogovor o meji s pripadajočimi kartami in dokumenti lahko uvrsti na dnevni red hrvaškega parlamenta in potrdi. Kmalu zatem je zaradi groženj obmolknil in svojo zahtevo umaknil. 7. julija 2012 je isto zahtevo ponovil novi predsednik hrvaške vlade Zoran Milanović. Po sestankih, ki jih je imel v Dubrovniku, je ponovno najavil parlamentarno ratifikacijo podpisanega dogovora o državni meji. Tudi Milanović je moral svoj predlog umakniti in obmolkniti. Tako kot njegov predhodnik, predsednik vlade Ivica Račan, ki je po skoraj desetletje dolgih pogajanjih uradnikov, ekspertov, ministrov in ministrskih predsednikov 20. julija 2001 parafiral Pogodbo o skupni državni meji med republikama Slovenijo in Hrvaško. Dobro leto kasneje, po obdobju pritiskov, omalovaževanj in groženj s politično odstranitvijo, je septembra 2002 predsedniku slovenske vlade Janezu Drnovšku pisno sporočil, da Republika Hrvaška odstopa od vsega dogovorjenega.

Račan se je o vsebini pisma posvetoval 25. avgusta 2002 z akademikom Vladimirjem Iblerjem in profesorjem Budislavom Vukasem. Na sestanek sta prinesla dve zahtevi in dva predloga. Zahtevi Račanu, naj takoj odpove parafirani sporazum o meji s Slovenijo ter o tem z posebnim pismom obvesti Janeza Drnovška. Račanu sta ponudila tudi dva predloga. Prvega za umiritev sosedskih napetosti. Da naj Sloveniji ponudi začetek novih pogajanj o začasnem režimu plovbe v Piranskem zalivu in status dobrodošlega gosta. Drugi predlog je bil namenjen mednarodni javnosti. Zato naj, sta določila profesorja, Račan predlaga Drnovšku začetek novega cikla pogajanj, pravzaprav ad hoc mednarodne arbitraže, ki naj določi zlasti mejo na morju. Predvsem ta drugi predlog je uradni Zagreb v času dokazovanja, da jih je Slovenija v sporazum o arbitraži, sporazum Boruta Pahorja in Jadranke Kosor, prisilila, skrival pred domačo javnostjo.

Hrvaški veleposlanik v Rusiji Božo Kovačević se je 13. septembra 2005 v Moskvi sestal s slovenskim veleposlanikom Andrejem Benedejčičem ter o pogovoru napisal zabeležko, namenjeno oblastem v Zagrebu. Kovačićeva ocena je bila, da je že hrvaški zunanji minister Miomir Žužul predlagal Sloveniji odločitev o mednarodni arbitraži, da je podoben predlog ponovil tudi predsednik vlade Sanader, ter da ima predlog tudi podporo akademikov Iblerja in Davorina Rudolfa ter profesorjev Vukasa in Davorja Vidasa. Veleposlanikovo sporočilo je bilo razmeroma natančno. Spregledal je le dve zadevi. Prvo, da so imele hrvaške oblasti pripravljene predlog o arbitraži že poleti leta 2002 in ne šele v času ministra Žužulja leta 2004 ali 2005. In drugo, ki je vsebinsko veliko pomembnejša. Takoj po parafiranju sporazuma Drnovšek-Račan in potrditvi sporazuma na seji slovenske vlade ter seji zunanje političnega odbora slovenskega parlamenta, je bil Račan obtožen izdaje nacionalnih interesov. Prve dni septembra 2001 so zato predstavniki strank hrvaškega parlamenta sklicali posvet, ki ga je vodil bivši zunanji minister Mate Granić. Njegova uvodna ocena je bila, da parafirani sporazum nima primere v diplomatski praksi. Spomnil je na stališče akademika Rudolfa, da je Račan Sloveniji prepustil toliko in toliko kvadratnih kilometrov morja, podmorja in morskega dna in s tem, kot je nadaljeval akademik Ibler, izpolnil vse slovenske želje. Toda ključna in prelomna točka razprave je bil nastop bivšega hrvaškega veleposlanika v Sloveniji Ivice Maštruka. Kot izhod iz sporazuma Drnovšek-Račan je predlagal dolgoletno zamrznitev hrvaško slovenskega spora o meji. In čakanje, dolgo čakanje na čas, ko bo tudi za mednarodno pravo obveljalo - pravijo da je to čas petdesetih let, da mejnega vprašanja na morju ni mogoče rešiti, da torej ostaja mejna črta takšna, kot jo je določila in s svojimi patruljnimi vojaškimi, obalnimi in policijskimi čolni vzdrževala republika Hrvaška. Zlasti začasna morska razmejitvena črta s Črno goro. Šele znotraj politične ideje o dolgi zamrznitvi konflikta je mogoče razumeti tudi sporočilo veleposlanika Kovačevića o hrvaških arbitražnih predlogih. Res je, predlogi so obstajali in imeli politično podporo, vendar le toliko časa, dokler so ostali načelna razprava in služili pridobivanju novega časa. Nihče ni prav zares mislil na kakršen koli začetek zavezujočih mednarodnih dogovorov in prepustitve predmeta mednarodnemu arbitražnemu sodišču. Jadranki Kosor je Rudolf, ko so začele uhajati skrbno varovane informacije o sklenitvi sporazuma o arbitraži s Slovenijo, očital prav to. Da ne razume politike dolgega čakanja in da bo neposredni krivec za izgubljen spor na mednarodnem arbitražnem sodišču.

Hrvaški policijski čoln je v nedeljo, dvakrat nepooblaščeno in brez dovoljenja vplul v slovensko morje. Da bi pokazali, da lahko mirno plujejo po Piranskem zalivu. Zunanji minister Miro Cerar je hrvaški policijski vdor označil za provokacijo. In najavil diplomatsko noto.

6. januarja 1998 je specialno vozilo obveščevalne službe slovenskega obrambnega ministrstva, minister je bil Tit Turnšek, pri kraju Zavrč prestopilo mejno črto med Slovenijo in Hrvaško. Hrvaška policija je oba vojaška obveščevalca aretirala in odpeljala na zaslišanje v Varaždin. Vojaško vozilo so zaplenili, pregledali, analizirali vso opremo, skrbno preverili opravljene naloge ter ga tri leta kasneje tudi vrnili. Diplomatske note, ki so jih pošiljali v Slovenijo, so bile zgolj dodatek.


Najbolj brano