Pripovedovati do smrti

Predstava Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha, ki so jo na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica že uprizorili v četrtek in petek, premierno pa jo bodo jutri ob 19. uri, ima dolg naslov in traja štiri ure, pa tudi sicer je precej posebne sorte.

V predstavi igrajo (z desne) Arna Hadžialjević, Marjuta Slamič,    Urška Taufer, Luka Martin Škof, Miha Nemec in  Miranda Trnjanin. Foto: Peter Uhan/SNG Nova Gorica
V predstavi igrajo (z desne) Arna Hadžialjević, Marjuta Slamič, Urška Taufer, Luka Martin Škof, Miha Nemec in Miranda Trnjanin. Foto: Peter Uhan/SNG Nova Gorica

NOVA GORICA > “Pri načrtovanju repertoarja skušam ustvarjati čimbolj raznolik in pester spekter uprizoritev,” je na predstavitvi dejal umetniški vodja Marko Bratuš, vesel posebne uprizoritve: “Nova Gorica tovrstne najbrž še ni videla. Gre za metagledališki princip, ki bo dobrodošlo popestril našo gledališko ponudbo.”

Krvavo in humorno

Nemška pisateljica in dramatičarka Sibylle Berg, leta 1962 rojena v Weimarju, je romaneskni prvenec Ein paar Leute suchen das Glück und lachen sich tot (Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha) izdala leta 1997, na novogoriški oder pa ga je postavila ekipa z režiserko Evo Nino Lampič ter prevajalko in dramaturginjo Urško Brodar na čelu.

“Zelo pomembno nama je, da gre za avtorico in da na odru pokažemo žensko perspektivo,” pravi Urška Brodar. Z njenim prevodom romana, ki ga bo založba Sophia kmalu izdala s podporo Goethejevega inštituta, bomo tudi Slovenci naposled spoznali mednarodno uspešno, izjemno plodovito, prevajano in uprizarjano avtorico. “Njena tako dramska kakor prozna besedila so zelo narativna,” pojasnjuje prevajalka. “Poudarek torej ni na dialogu, ampak na monologih, neposredni komunikaciji z bralcem oziroma občinstvom ... Roman Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha je napisan v neposrednem, navadnem jeziku, ne izumetničenem. Kar je zelo dobro, saj o vsakdanjih in tudi zelo težkih, hudih stvareh govori prijetno, humorno. Obenem pisateljica občasno zdrsne v fikcijo, tu so tudi bizarni prizori. Že iz naslova je jasno, da imamo v romanu opravka s smrtjo, pravzaprav z več smrtmi, ki so predstavljene zelo zanimivo in bizarno, nekako tarantinovsko - kri brizga, glave letijo ...”

Spregovori družina, deset likov, ki skozi več poglavij odstirajo vsak svojo plat enoletne zgodbe. “To so hudi individualisti, ki se ukvarjajo s svojimi težavami, krizami, željami, iskanjem sreče ... Uprizoritev pa to na neki način obrne - roman pripovedujemo kolektivno, šest igralcev skupaj, kar je ključna strategija,” poudarja režiserka. Igrajo Arna Hadžialjević, Miha Nemec, Marjuta Slamič, Urška Taufer ter gosta Luka Martin Škof in Miranda Trnjanin, vsi tudi soavtorji dramatizacije.

Režiserka in prevajalka sta najprej načrtovali uprizoritev starejše adaptacije romana. “Naredil jo je neki moški, a je ubral pot, povsem drugačno od najine. Celo izbrisal je osebe, ki so nama ljube. Ko sva to ugotovili, sva avtoričini agenciji poslali mali feministični manifest - in dobili dovoljenje za svojo priredbo! Pred kratkim sva obiskali Nürnberg, kjer so se v gledališču čudili, češ da v Nemčiji nihče ne dobi dovoljenja za prirejanje romana Sibylle Berg,” z nasmehom pripoveduje prevajalka. In dodaja, da je novogoriška postavitev plod ekipnega dela, skupnega prebiranja in odkrivanja romana, vrste pogovorov, kako ga posredovati občinstvu.

“Gledališče je posebno prav zaradi živega stika ljudi v realnem času,” še pravi Eva Nina Lampič. “Smrti so v romanu opisane na poseben način, podrobno, slikovito. Pri ustvarjanju smo začutili, da to v predstavi potrebuje neko drugo kodo.”

In tako se je uprizoritev, ki traja štiri ure z odmorom, razcepila v povsem različna, dopolnjujoča se dela, v pripovedovalskega in koreografskega, na oder pa so jo pomagali postaviti še scenografinja in kostumografinja Toni Soprano Meneglejte, koreograf Bence Mezei, režiserkin asistent Andrew Burnette, avtor glasbe Aleš Zorec in drugi.

Pritegniti gledalca

Na predstavitvi uprizoritve tokrat žal ni bilo igralcev, nam je pa Arna Hadžialjević pozneje v telefonskem pogovoru potrdila, da je tovrstna predstava precej neobičajna tudi za nastopajoče: “Sredstva, s katerimi igralci običajno rokujemo, so tu nekako okrnjena. Naša koncentracija in intenziteta pripovedovanja sta zelo usmerjeni v ohranjanje gledalčeve pozornosti, v gradnjo suspenza, s katerim si prizadevamo, da gledalec ostane in nas še posluša.”

Pri koreografiji je ključna protislovnost, dodaja igralka: “V prostoru telesno upodabljamo zgodbo, ki naj bi delovala, se skladala s tistim, o čemer govori narator - ta je popolnoma odvisen od posnetka, ki ga sliši iz slušalke. Vsakič znova pa pridemo do neskladja, tako da tudi pri upodabljanju nebuloz iščemo pomoč gledalca.”


Najbolj brano