Tablico naj nadomesti žoga

Če bi upoštevali strokovne smernice, starši otroku v prvem letu starosti ne bi dovolili niti blizu pametnega telefona ali tablice. Dve- ali triletniku bi ju dovolili po 15 minut na dan, starejšemu vrtčevskemu malčku pa ne več kot 25 minut na dan. A to je zgolj teorija, ki se v praksi le redko udejanji.

Kako je s tem povezano dejstvo, da današnji otroci odraščajo v gibalne invalide, so štiri strokovnjakinje - pedagoginja, pediatrinja, logopedinja in profesorica športne vzgoje - na povabilo izolskega centra Logout razmišljale na nedavni okrogli mizi Digitalizacija otroštva, ki so jo pripravili v prostorih koprskega društva Pina.

V nevladni organizaciji Logout, ki deluje v Izoli, Ljubljani in Celju, že osmo leto brezplačno pomagajo otrokom, mladostnikom in staršem odpravljati težave zaradi prekomerne uporabe digitalne tehnologije. “Vse več staršev in strokovnjakov povprašuje po usmeritvah in priporočilih glede uporabe naprav pri predšolskih otrocih. Ključno vprašanje je, na kakšen način uporaba digitalnih tehnologij hromi razvoj predšolskih otrok in - ali ga lahko tudi krepi?” je okroglo mizo odprla Lorena Pahović iz Logouta.

“Otroci so danes tako nerodni, da ne zmorejo običajnih gibalnih spretnosti, ki so bile pred desetletji nekaj normalnega.”

Marta Semič Marsič

pediatrinja

Starši imajo težave s postavljanjem pravil

“V digitalni tehnologiji ne vidim nobene koristi, ki bi v tem zgodnjem obdobju spodbujala razvoj. Naloga staršev je, da otroka pripravimo za vstop v realno življenje. To pa je povsem drugačno od virtualnega sveta, ki ga ponujajo digitalne naprave,” je poudarila pediatrinja Marta Semič Marsič. “Otroku moramo zagotoviti številne in raznolike razvojne spodbude na vseh področjih - senzoričnem, gibalnem, komunikacijskem. Seveda sta za to potrebna čas in prisotnost staršev. In če to počnemo, koliko časa sploh ostane za digitalno tehnologijo?”

Po izkušnjah pedagoginje Karmen Mekota, ki je pomočnica ravnateljice za vrtec pri OŠ Oskarja Kovača Škofije in učiteljica strokovnih predmetov predšolske vzgoje na Srednji šoli Izola, si številni starši tega časa ne zmorejo ali nočejo vzeti. “V našem vrtcu je pri otrocih, starejših od treh let, digitalna tehnologija že zelo prisotna. Najraje imajo tablične računalnike. Uporabljajo jih zjutraj, ko se starši odpravljajo v službo, pa tudi popoldne, po prihodu iz vrtca. Pri večini je ta uporaba omejena na nekaj ur na dan, nekaterim pa starši celo dovolijo neomejeno uporabo. Opažam, da imajo starši danes na splošno težave s postavljanjem pravil in so do otrok preveč zaščitniški. A če si sposodim misel nekega kolega: preveč permisivna vzgoja je vzgoja za lene starše.”

“Ob prisotnosti staršev je uporaba digitalne tehnologije lahko tudi spodbudna, nikakor pa to ne sme biti nadomestek interakcije odraslega z otrokom.”

dr Mateja Gačnik

logopedinja

Potreba po vzgoji, postavljanju meja, je ena osnovnih otrokovih potreb, se strinja Marta Semič Marsič, pri čemer je treba paziti, da nismo preveč zaščitniški. “Otroku je treba dovoliti tudi neprijetne izkušnje, na primer padce. Te izkušnje pa lahko pridobi le z gibanjem. Možgani jih nujno potrebujejo za učenje. Možgani so struktura, ki se razvija s funkcijo, ki jo opravlja telo. In že smo pri uporabi digitalne tehnologije; tu sta v uporabi le prst in oko, kar je za možgane zelo skromna spodbuda.”

Kot dolgoletna vodja razvojne ambulante v Zdravstvenem domu Koper opaža, da so v zadnjem desetletju otroci vse slabše gibalno sposobni. “Vse več je zdravih otrok, ki imajo gibalne težave. Namesto da bi jih položili na blazino in se z njimi igrali, imajo starši dojenčke prepogosto v naročju, v vozičkih, raznih gugalnikih ... Razumljivo, staršem je tako udobneje, otrok pa je prikrajšan za učenje. Tako imamo dojenčke, ki se ne znajo obračati ali kobacati, niso redki otroci, ki shodijo šele pri dveh letih. Majhni otroci se ne znajo niti pravilno izkašljati. Pri tem sodelujejo dihalne mišice, ki se razvijejo z jokom. Danes pa otroku ne dovolimo jokati, temveč ga takoj hitimo tolažiti. V predšolskem obdobju sledijo motnje koordinacije, težave v finomotoričnih spretnostih - otroci si ne znajo zavezati vezalk ali zapeti gumbov,” našteje vrsto težav, do katerih privede odsotnost oziroma premajhna količina gibanja. “Otroci so danes tako nerodni, da ne zmorejo običajnih gibalnih spretnosti, ki so bile pred desetletji nekaj normalnega,” doda.

“Če bo otrok sedel pred tisto tablico ali računalnikom, bodo možgani prejemali dražljaje le od prsta in očesa.”

Giuliana Jelovčan

profesorica športne vzgoje

Gibanje je “hrana” za možgane

“Brez gibanja otrok postane gibalni invalid,” je pediatrinji odločno pritrdila tudi profesorica športne vzgoje in predavateljica na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem Giuliana Jelovčan. “Otrok se z gibanjem uči, pri čemer so roke podaljšan del možganov. Pri novorojenčku možgani tehtajo 300 gramov, živčnih povezav med celicami pa je tri milijone dvesto tisoč kilometrov - to je skoraj toliko, kot je zvezd na Rimski cesti. Si predstavljate, koliko dela si lahko privoščijo možgani, če jih le spodbudimo k temu. A če bo otrok sedel pred tisto tablico ali računalnikom, bodo možgani prejemali dražljaje le od prsta in očesa. Največ, kar lahko kot starši naredimo za svojega otroka je torej, da ga peljemo ven in mu omogočimo gibanje na svežem zraku.”

In to gibanje naj bo intenzivno, svetuje Marta Semič Marsič: “Otrok se mora spotiti! Danes se otroci spotijo le, ko so preveč oblečeni.” Kot prvo igračo, ki naj jo starši že zelo zgodaj ponudijo otroku, pediatrinja priporoča žogo. “Žoga je nenehno v gibanju in že sama po sebi spodbuja h gibanju. Z njeno pomočjo otrok razvija soročnost, krepi se povezava roka-oko ...”

“Opažam, da imajo starši danes na splošno težave s postavljanjem pravil in so do otrok preveč zaščitniški.”

Karmen Mekota

pedagoginja

Potešitev brez napora

Poleg osiromašenih spodbud za razvoj fine motorike pediatrinja vidi v prekomerni uporabi digitalne tehnologije še eno veliko past: “Otrok na pametni napravi izbira vsebino z dotikom. Če mu ni všeč, znova zgolj z dotikom, torej brez kakršnega koli napora, pride do stanja, ki ga osrečuje. Tako se v možganih utrjujejo poti neustreznega nagrajevanja, ki ne prinese pravega zadovoljstva, ampak zgolj potešitev. In tako se lahko ustvari podlaga za kasnejši razvoj odvisnosti, torej konstantne potrebe po nečem, kar ti hitro prinese potešitev.”

Eno najpomembnejših področij, ki se razvija v prvih letih otrokovega življenja, je govor. In tudi to je v veliki meri povezano z gibanjem, pravi logopedinja iz Centra za komunikacijo, sluh in govor Portorož ter docentka na Pedagoški Fakulteti UP dr. Mateja Gačnik. “Skupaj z gibanjem, najprej v ležečem, nato v sedečem in kasneje stoječem položaju, otrok oblikuje glasove, iz katerih se nato razvijejo besede in se začne tvorjenje stavkov. Veliko otrok ne zadovolji tega razvojnega mejnika in potrebuje pomoč logopedov. Te težave so zadnja leta v porastu.”

Da se govor ustrezno razvije v za to najbolj optimalnem obdobju, pa je, opozarja Gačnikova, ključna prisotnost drugega človeka, torej mame, očeta oziroma človeka, ki otroka neguje in z njim ves čas komunicira, tako verbalno kot neverbalno. “Prisotnost staršev je nujno potrebna tudi pri gledanju vsebin na pametnih napravah. V tem primeru je uporaba digitalne tehnologije lahko tudi spodbudna, nikakor pa to ne sme biti nadomestek interakcije odraslega z otrokom,” poudarja logopedinja.

---