Pogrešala je briške griče

V obzorjih Tanjinih slik čutimo večno gibanje, ki morda nima začetka in se nikoli ne bo končalo, kjer obstaja naš obstoj, in ki je, kakor je dejal veliki pesnik Ciril Zlobec, kratka večnost. Njene slike govorijo med seboj in nam. Govorijo o harmoniji preobrata, o radosti bivanja v tem svetu, o trpljenju zaradi nerešenih vprašanj, o veličastnosti zgodbe, ki jo živimo. Z eno besedo, o sozvočju z besedo Ljubezen. Pa naj jo razumemo kakorkoli že.

Tanja Makuc pred svojo sliko Počasni pukeko in modri karavan Foto: Vir: FB Tanja Makuc
Tanja Makuc pred svojo sliko Počasni pukeko in modri karavan Foto: Vir: FB Tanja Makuc

Tak zapis je o slikarki Tanji Makuc prinesla zgibanka, ki je sredi februarja vabila na odprtje njene razstave v hotelu San Martin v Šmartnem. Po diplomi na Akademiji za likovno umetnost leta 2007 bi se njena zgodba lahko odpletla drugače, a se je zasukala, spremenila, obogatila pred osmimi leti, ko sta se v Srbiji spoznala z Oliverjem. “Bila je, kakor pravijo, ljubezen na prvi pogled. Kmalu zatem sem ga za dober mesec obiskala na Novi Zelandiji, kjer mi je razkazal svojo čarobno deželo. Tako me je prevzela in tako sva se zaljubila, da sem se odločila, da se preselim tja,” začne Tanja svojo pripoved.

Brez pomisleka je pustila za sabo vse - starše, družino, prijatelje, odlično službo na waldorfski šoli v Ljubljani - in poletela na drug konec, “tja spodaj, čisto pod nami”. “Moj svet je bil takrat zelo abstraktno, sanjsko, ekstatično naravnan, skorajda nerealno sem zrla vanj. Kakor majhnega otroka so me prevzele ptice in divja, neokrnjena narava južnega otoka Nove Zelandije. Te zanimive ptice živomodrih, rumenih in zelenih barv, poredna vijolična žolna pukeko, ptica tui s čudovito belo ogrlico, ptica z imenom kaka, ki živi v hribih, krade hrano z mize in je zelo nagajiva ... Vse te ptice so postale glavni liki mojih slik. Začela sem slikati tudi stare avtomobile, forde iz šestdesetih let, ki jih vozijo ptice - res, zelo hudomušna situacija.”

“Kot umetnico so me presunile živopisane novozelandske ptice, njihovo oglašanje, petje. Z njimi sem se tudi pogovarjala in jim marsikaj izpovedala.”

Tanja Makuc

Školjkica za zaročni prstan

Leta 2013 se jima je rodil sin Luka, z downovim sindromom. “Njegova diagnoza me je zelo prizadela in pustila v meni veliko žalost,” izpove Tanja svojo bolečino. Njen partner Oliver je delal v otoški državi Papua Nova Gvineja kot helikopterski inženir in ga po ves mesec ni bilo doma. “In tako sem to bitko nekako morala prebiti sama, kakor vsaka mati, ki ljubi svojega otroka, se sprijazniti, prisluhniti Lukcu in sebi.” Naslednje leto se jima je rodila zdrava, navihana deklica Pia Izabella, ki jo je Tanja prišla rodit v Slovenijo, in “svet se je obarval in več sonca in upanja je posijalo v moje življenje”.

Po rojstvu hčerke so se preselili na skoraj subtropski sever Nove Zelandije, v obmorsko mestece Mount Maunganui. Ta kraj je tako vzljubila, da je verjela, da bo postal njihov dom. “Neskončni sprehodi ob oceanu, na tisoče školjk, vse te peščene barve mivke in barve modrega neba! Še vedno imam vonj tega kraja v spominu,” se nostalgično ozira nazaj. Leta 2016 sta se z Oliverjem poročila in ko jo je zaprosil, ji je za zaročni prstan dal školjkico s plaže.

Kakor lepa Vida, ki joče po bolnem sinu

Prva leta ni imela domotožja, bilo je le odkrivanje novega, neznanega, razburljivega. Žalost in velika povezanost z domovino, vasjo Cerovo, z Brdi, se je pokazala kasneje, po rojstvu Lukca in zatem še Pie. “Vsa tista lepota Nove Zelandije je izginila izpred oči, vsa njena sanjskost, magičnost ni prekosila moje navezanosti na Slovenijo, Cerovo, brajdo, na starše, briško hrano in običaje. Da, imela sem veliko domotožje in veliko prejokanih noči. Kakor lepa Vida, ki joče po bolnem sinu, sem jaz jokala po svoji domovini, ki sem jo zapustila.”

Nova Zelandija, Aotearoa ji pravijo staroselci Maori, je od nas oddaljena skoraj 20.000 kilometrov. Dežela je sanjska, pravljična. Pa je tudi realnost takšna? “Nova Zelandija je res za večino obljubljena sanjska dežela in ljudje so prijazni, ampak malo zaprti, brez posebne kulture in tradicije oziroma običajev, priseljeni pred kakimi 180 leti iz Anglije, z Irske in Škotske. Tako sem jih jaz doživljala kot Brika. Bolj pri srcu in bliže so mi bili domorodni Maori s svojimi poslikanimi, tetoviranimi in nasmejanimi obrazi, odprto naravo, večjo temperamentnostjo in bogato kulturo, petjem, plesom. Na žalost jih je angleška kultura oropala vrednot in niso več to, kar so bili, za eno samo vrečo tobaka so se prodali! Kot umetnico so me presunile živopisane novozelandske ptice, njihovo oglašanje, petje. Z njimi sem se tudi pogovarjala in jim marsikaj izpovedala.”

Vrnitev v rodna Brda

Z družino se je vrnila v Brda in začela novo zgodbo. Zakaj takšna odločitev? “Družinsko življenje je pešalo, saj je moj mož še vedno delal daleč stran in sem bila cel mesec sama z dvema majhnima otrokoma. To je bil razlog, da smo se lani preselili v moj rodni kraj in presrečna sem, da smo se tako odločili. Novozelandci imajo čisto drugo kulturo in način življenja kakor mi Primorci, Slovenci. Na koncu mi je bila že vsaka malenkost moteča. Zdaj smo se vrnili in hvaležna sem možu, da je pristal na selitev in mu je tukaj, kakor pravi, lepo. Čez ocean me je gnala ljubezen, moja radovednost po novem, ciganska kri, tisti žerjav, ki ga nosim v sebi. A se potem vedno vrne domov.”

V Vipolžah sta Tanja in Oliver začela popravljati 500 let staro domačijo, v kateri je čutiti “polno zgodovine, preteklih duš, polno Brd”. Takoj jima je prirasla k srcu. V njej bo Tanja imela tudi svoj atelje in galerijo. Hiša je ogromna, zato bo del namenjen turizmu. “V kratkem pričakujemo tretjega otroka, in ja, ostali bomo v sončnih Brdih! Umetniški poti se bom prepustila, naj me preseneti, naj me vodi vsakdan življenja, poln nepredvidljivosti in zasukov,” razmišlja slikarka o svoji poklicni poti v Brdih. Oliver se pridno uči slovensko, ustrezno delo v njegovem poklicu pa je v Sloveniji zaenkrat težko najti. A ker imajo Brda veliko prihodnost v turizmu in ker Oliverja ta projekt in prenova stare domačije zelo veselita, se za njegov oziroma njun kruh ni bati.

Plesalka in Deček s Santorinija

Na razstavi v Šmartnem zreta v gledalca tudi portreta njenih otrok. Pia Izabella z velikim veseljem do plesa in sanjami o veliki balerini, in Lukec s svojim zasanjano otožnim pogledom angelčka. “Čeprav ne govori veliko, njegova dejanja in energija veliko izžarevata. Rad ima glasbo, ples in živali, je vesel otrok,” pove Tanja. “Zaradi njegove diagnoze in sindroma imamo včasih tudi težke dneve in izzive. Takrat mi je v podporo mama, ki vedno najde pravi nasvet in rešitev. Ob strani mi stoji tudi Oliver, je čudovit oče in mož.” Zase pravi, da je predvsem trmasta in vztrajna, močna Brika, ki ne obupa in podpira pet vogalov. Otrok narave, brajde in češnjevih sadovnjakov, sonca, Brd in ne potrebuje veliko. Poleg slikanja se rada podi po vrtu, občuduje in je srečna, ko da družini na mizo domač pridelek. Rok si ne boji umazati z zemljo, tako so jo vzgajali starši in neskončno hvaležna jim je za ta dar.

Čaka jo tretji porod. Je to radost ob novem življenju, strah pred negotovostjo, nekaj, o čemer pripoveduje v sliki Materinstvo? “V tretje doživljam nosečnost kot zelo misteriozno, negotovo, bojim se, kako bo, kako se bodo življenje, naša družina in jaz sama spremenili. To veliko radovednost in pričakovanje, ta čudež narave, sleherni trenutek, ko še nosim otroka v sebi, čutim zelo poduhovljeno. Kaže se tudi v mojih zadnjih abstraktnih slikah z motiviko materinstva. Prepričana sem, da bo mati narava poskrbela za vse, kar je treba, in bo ljubezni na pretek.”


Najbolj brano