Ameriško vabilo, ki ga ne bo mogoče zavrniti

Pismo, ki sta ga prejela oba predsednika, je bilo po obsegu razmeroma skromno. Vsaj zaradi datuma, 14. december 2018, bi lahko bilo tudi svojevrstno božično in novoletno voščilo, okrašeno z nezmotljivo velikim podpisom ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Toda pismi, poslani predsedniku Srbije Aleksandru Vučiću in predsedniku Kosova Hashimu Thaciju, nista bili ne voščilo ne vljudnostno izražanje želja po dobrem zdravju in uspehih.

Pismi sta bili predvsem opomnik o neopravljenem delu in neizpolnjenih obljubah obeh naslovnikov. Obenem sta pismi, kar je bilo za omenjena posebno sporočilo, obveščali, da se razpoložljivi čas izpolnitve dogovora nekako izteka. Ameriški predsednik je to seveda napisal v finem diplomatskem jeziku. Da se že veseli dne, ko bo lahko v Beli hiši gostil srbskega in kosovskega predsednika, in dne, ko bodo skupaj proslavili zgodovinski sporazum Beograda in Prištine. Temu je dodal, da te priložnosti ne smeta izpustiti, saj je pomembna za mir, varnost in ekonomsko rast celotne regije.

Tsipras in Zaev sta pokazala, da države regije potrebujejo liderje, ki spoštujejo sprejete dogovore in jih skozi zapletene institucije in procedure državne zakonodaje tudi znajo realizirati.

Samo še vprašanje dni je bilo, kdaj bosta pismi dobili tudi svoje nadaljevanje, odločitev ameriške administracije o imenovanju morebitnega posrednika pri sprejemanju takšnega končnega dogovora. Odločitev o novem Richardu Holbrooku, ki je v času predsednika Billa Clintona aktivno sodeloval pri mirovnem sporazumu in končanju jugoslovanskih vojn. Nedavno, v začetku letošnjega februarja, so se pojavile prve informacije, da bi v regijo lahko ponovno prišel ameriški diplomat Philip Reeker. In to je bilo samo dan ali dva kasneje, ko je na predavanju v ameriški prestolnici predsednik Thaci ocenil, da bi lahko tudi Moskva podprla pomiritev Beograda in Prištine. Za potrditev teze je opisal svoje zadnje srečanje z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, njun pogovor ob proslavi 100. obletnice konca prve svetovne vojne v Parizu. Takrat naj bi Putina povsem neposredno - prav to formulacijo je uporabil Thaci - vprašal, kakšna bi bila reakcija Rusije, če bi Srbija in Kosovo dosegli sporazum. Putin naj bi mu odgovoril, da bi to podprli. Thaci je to izjavo ocenil za pomembno spremembo ruskih stališč. Še junija leta 2017 je namreč po sestanku s hrvaško predsednico Kolindo Grabar Kitarović in predsednikom vlade Andrejem Plenkovićem dejal, da lahko zgolj upa, da se bo rusko stališče spremenilo, saj da je Kosovo talec ruskega veta v Varnostnem svetu OZN. Sredi lanskega junija se je oglasil tudi ruski veleposlanik v Beogradu Aleksander Čepurin z mnenjem, da njegova država ne bi nasprotovala ideji o novi razmejitvi Srbije in Kosova. To je takrat pomenilo, da bi sever Kosova z večinskim srbskim prebivalstvom postal del države Srbije, srbske občine v Preševski dolini z večinsko albansko populacijo pa bi postale del Kosova.

Toda to je bilo še vse v času, ko jih ni prav veliko verjelo, da bosta predsednika vlad Makedonije in Grčije, Zoran Zaev in Alexis Tsipras, ob vseh odporih lahko sklenila zgodovinski sporazum o novem imenu Makedonije in novem odprtju vseh procesov polnopravnega članstva Severne Makedonije v obrambni zvezi Nato in EU. In zato se je tudi zdelo, da je mogoče sporazum Beograda in Prištine preprosto časovno odlagati. A Tsipras in Zaev sta uspela. Pokazala sta, da države regije potrebujejo liderje, ki spoštujejo sprejete dogovore in jih skozi zapletene institucije in procedure državne zakonodaje tudi znajo realizirati. Obenem je dosežen makedonsko-grški sporazum pomenil tudi, da ostaja ključno odprto vprašanje Balkana popolna normalizacija odnosov Beograda in Prištine. Da se je čas za pogajanja nekako iztekel in da jih velja zaključiti. Zato se Thacijev optimizem na washingtonskem predavanju ni zdel prav pretiran. Pa vendar je motila drobna podrobnost.

Tistega dne, junija 2017, ko je Vučić slavil svoje predsedniško imenovanje, sta bila med gosti tudi dva, ki sta natančno vedela, zakaj sta prišla v Beograd. Prvi je bil ameriški odposlanec, diplomat Hoyt Brian Yee, drugi zaupnik predsednika Putina Nikolaj Petrušev. Hoyta sem spoznal pred leti v Zagrebu, Petruševa osebno ne poznam. Leta 1999 je na mestu šefa ruske obveščevalne službe FSB zamenjal Putina, ko je ta začel svojo državniško kariero. In Petrušev ve, kaj bi pomenil dokončen sporazum Beograda in Prištine: vnovično zamejitev ruskega vpliva na Balkanu. Črnogorske oblasti so ga označile za možnega vplivnega akterja poskusa izvedbe državnega udara in odstranitve predsednika Mila Đukanovića. Petrušev ocenjuje, da je širitev zveze Nato na Balkan v nasprotju z velikim sporazumom Rusije in ZDA iz konca osemdesetih let prejšnjega stoletja. Pomeni, da bi podpora sporazumu o dokončni ureditvi odnosov Srbije in Kosova pomenila tudi ruski geostrateški odhod z Balkana. In da bi bila edina težava med državami regije, ki bi ostala, nedoločene državne meje Hrvaške s Srbijo, Bosno in Hercegovino ter Črno goro. Kjer pa tudi ne gre samo za meje. Gre za veliko vprašanje nahajališč plina v Jadranskem morju, predvsem v Črni gori in tudi Bosni in Hercegovini. Kar dodatno ogroža tudi ruske plinske interese v regiji. Zato je bila tako zanimiva obnova Thacijevega pogovora s Putinom v Parizu in izrazi ruske benevolence glede dogovora Beograda in Prištine.

Potrditev tega je prišla pred nekaj dnevi s povsem neobičajnim nastopom srbskega ministra Nenada Popovića. Obvlada svoje delo, pred leti je bil v vladi Vojislava Koštunice podpredsednik vlade, obenem pa je povsem dovolj in še bolj bogat, da mu operativnega ministrskega dela ni treba opravljati. V Beogradu sem zjutraj nekega letošnjega februarskega dne spremljal prve televizijske novice. In prisluhnil. Popović je obtožil srbskega zunanjega ministra Ivico Dačića, ki načeloma ne skriva svojega posebnega odnosa do ruske vloge v regiji, da želi promovirati neustavno protidržavno idejo o razmejitvi na Kosovu. Da gre za ustavno izdajo in da bi Dačić, ki je bil od časa Slobodana Miloševića naprej v vseh srbskih vladah, moral razmisliti, ali lahko še vztraja v aktualnem ministrskem kabinetu.

Popović, zanj pravijo, da ima edini v Srbiji neposredne povezave z ruskimi oblastmi, je bil odločen. Da ima Srbija samo eno možnost. Vztrajanje, da je celotno Kosovo, do zadnjega centimetra, kot je poudaril, Srbija. Malce kasneje je dodal, da je to edino stališče, ki ga podpira predsednik Putin.

Trumpovo decembrsko pismo obema predsednikoma držav lahko razumemo predvsem kot določitev časovnega okvira, v katerem bo celovit sporazum med Beogradom in Prištino moral biti sprejet. Napotitev diplomata Reekerja v regijo pa kot orodje, kako to narediti. Vabila na proslavo tega dogodka se pač ne bo dalo zavrniti.


Najbolj brano