Mojster, ki “upa” treti prevajalske orehe

Polna čitalnica Fulvia Tomizze je zaploskala novemu častnemu članu Kulturnega društva Peter Martinc - prevajalcu Alešu Bergerju.

KOPER > Aleš Berger, ki ga je v Kopru prejšnji torek ponosno gostilo frankofonsko društvo, je bil tri desetletja, vse do upokojitve leta 2008, urednik za prevodno književnost na Mladinski knjigi. Prejel je vrsto nagrad, od Sovretove, Župančičeve in Rožančeve do Schwentnerjeve in Prešernove, mogočni opus pa je ta vrhunski prevajalec nedavno obogatil še s prevodom Prévertovega prvenca Besede iz leta 1946, izdanim v zbirki Nova lirika pri Mladinski knjigi.

Poezija, ki gre za med

“Doslej je bil Jacques Prévert pri nas, tudi po moji krivdi, predstavljen predvsem kot pesnik ljubezni, minevanja, sentimenta, zbirka Besede pa je polna tudi anarhičnih, blasfemičnih, sarkastičnih besedil,” je dejal Berger. “V pesmih, ki so bolj znane in priljubljene, je preprost in speven, sega tudi po obrabljenih rimah. V nekaterih pesmih pa slišimo odmeve nadrealizma, v daljših angažiranih tudi križa različne resničnosti. Včasih imamo pred sabo skoraj pesem v prozi, nikoli kake stroge verzne oblike, obenem pa je ta poezija zelo melodiozna, na notranje rime naletimo, kjer jih sploh ne pričakujemo.”

Besede so po drugi svetovni vojni nagovorile ogromno bralcev - so največja pesniška prodajna uspešnica 20. stoletja, ne samo v Franciji. V Kopru so nekaj pesmi v izvirniku in prevodu prebrali študenta s Fakultete za humanistične študije Ana Novak in Lan Rahne ter gimnazijka Nikolina Trendov, Berger pa je pojasnil, kako je trl prevajalske orehe - kadar sodelujejo znanje, izkušnje in domišljija, počijo še tako trdi.

V pogovoru z Ivano Zajc je obudil še spomine na ukvarjanje z nadrealizmom, v katerega se je začel poglabljati kot študent primerjalne književnosti in francoščine: “V tistih časih, ko naj bi literatura čim zvesteje odslikavala resničnost, me je privlačila svobodna uporaba jezika, ki ne pristaja na vzročno-posledične zakonitosti in logiko. Takrat sem oporo imel tudi v izvirnem ustvarjanju vrstnikov - Jesih, Svetina, Medved in drugi so jezik že uporabljali na drugačen način. S tem so mi pomagali pri prevajanju, marsikomu pa sem uslugo verjetno vrnil, ko je bral kaj prevedenega.”

Naš jezik je Berger bogatil in širil še z mnogimi drugimi prevodi, nadvse uspešno in odmevno je ponašil tudi Queneaujeve Vaje v slogu, v sobice več generacij mladih pa je pospremil Goscinnyjevega in Uderzojevega Asterixa.

Veselje ob padcu meje

Napisal je več avtorskih knjig, tudi Arles, večkrat, v kateri podoživlja svoja mnoga bivanja v provansalskem mednarodnem središču leposlovnih prevajalcev.

Na koprskem druženju je pripovedoval še o rodni Ljubljani in o Solkanu, kamor se je priženil: “Primorska mi je ljuba. Všeč sta mi drug temperament in druga govorica. Sprva sem bil večkrat osupel zaradi nekaterih dialektizmov, ki jih kljub romanski izobrazbi nisem razumel. Dokler se nisem navadil, me je presenetilo, ko me je žena Nada vprašala: 'A upaš vstat in mi prinest tisto?' Zakaj si ne bi upal?! Po primorsko pa si še ne upam zavijati in najbrž niti ne bom. Ne znam še, poleg tega se mi zdijo smešni tisti, ki oponašajo domačine, da bi tudi oni zveneli bolj domače.”

Na Primorskem je doživel tudi padec schengenske meje. “Norel sem od veselja,” se spominja z nasmehom. “Včasih so bili prehodi meje travmatični - potem pa greš v Gorico nenadoma peš!”

---