“Do 110 bom pa že počakal”

“Kaj naj vam rečem? Vsega se ne sme izdati. Ma s potrpljenjem se vse doseže,” je o receptu za visoko starost med čestitkami za 106. rojstni dan včeraj hudomušno povedal Rafael Merkelj, najstarejši ajdovski občan in eden najstarejših Slovencev. Od malih nog je delal na kmetiji in pri stotih še oral s traktorjem, zdaj pa pravi, naj poprimejo “ta mladi”.

VELIKE ŽABLJE > Rafael Merkelj se je rodil pri Mrkeljčevih, v kmečki družini, kot drugi od štirih otrok. Spomini na otroška leta so že obledeli, pravi, “saj je že davno tega”, a dodaja, da življenje tedaj ni bilo lahko. “Najprej je bila vojna, po njej je prišel fašizem, ko si moral paziti, kaj govoriš, potem še druga vojna,” je včeraj na rojstnodnevnem slavju obujal spomine v družbi sina Marjana, snahe Marjetke ter predstavnikov Rdečega križa Ajdovščina Rajka Trohe in Irene Fajdiga, ki sta se pridružila vsem, ki so mu izrekli čestitke.

Iznajdljiv in napreden

Merkelj je po osnovni šoli obiskoval različne večerne tečaje in nato prevzel kmetijo in jo moderniziral. Pridelovali so zelenjavo in sadje, obdelovali vinograd in se ukvarjali z živinorejo. “K sreči sem bil kar nadarjen in sem se vsega lotil. Doma sem si uredil delavnico in kovačijo, saj je bilo treba orodje tudi popraviti. Če smo hoteli naprej, je bilo treba iti v korak s časom,” je povedal.

Med prvimi v vasi je kupil traktor, za prevoz pridelkov na tržnico motor, kasneje fiat 500 in čez leta “katrce”. Z njimi sta z že pokojno ženo Marijo, doma iz Godoviča, na tržnico v Ajdovščino dolga leta vozila zelenjavo, sadje in vino. V vinogradu so imeli nekaj čez 500 trt namiznega grozdja, od vinskih sort pa je imel najraje rebulo.

Je treba malo potrpeti

Kot se spominja sin Marjan, ki ima še starejšo sestro Ano, je oče zadnje trte posadil pri 95-ih letih, avto je vozil do 86. leta, traktor pa do stotega leta. “Potem sem breme preložil na mlade,” se zasmeje čili stošestletnik, ki po zlomu kolka pred štirimi leti živi v sinovi hiši. Nad zdravjem se ne pritožuje. Pri hoji si pomaga z berglami, a se ob lepem vremenu še vedno rad sprehodi po vasi in do hrama v rojstni hiši. Po operaciji sive mrene bere brez očal, najraje revijo Prijatelj, ki mu jo prinese brat Marjan iz samostana v Vipavskem Križu. Sliši bolj slabo, kar je posledica poka granate med drugo svetovno vojno. Ampak na to se je že privadil.

“Človek mora malo potrpeti. Ma saj mi ni hudo, sin in nevesta lepo skrbita zame. Zjutraj vstanem, se počasi oblečem, za zajtrk mi pripravijo belo kavo iz proje s kruhom in potem gre dan naprej,” je povedal. Dopoldneve si običajno krajša pred televizorjem, po kosilu gre na sprehod, če je slabo vreme, pa naredi nekaj krogov po hodniku. “Ni zahteven, nikoli ne tarna,” je dodal sin Marjan. Rafael pa je ob rojstnem dnevu dodal, da namerava dočakati vsaj 110 let.

---