Boris Cavazza je dopolnil 80 let

Igralec, znan po siloviti energiji, ostrini, humorju in mediteranski razigranosti, je danes dopolnil 80 let. Boris Cavazza po nedavnem spopadu z boleznijo že okreva, a še ne more stopiti na oder ali pred kamero. Prav tako še ni čas za daljši intervju v živo, primeren jubileju in prehojeni poti. Je pa zato igralec pisno odgovoril na nekaj naših vprašanj, pripetih na voščilo.

Ko preletimo vse vloge, ki ste jih odigrali, in vse nagrade, ki ste jih prejeli, se pred nami izrišejo obrisi veličastne kariere. Kaj pa vidite vi, ko se ozrete?

“Veliko je bilo materiala v vseh teh letih in težko se odločam, kaj spustiti skozi sito. V spominu mi je pa ostalo nekaj vlog, mimo katerih ne morem: Stavrogin v Besih, doktor v Jančarjevem Briljantnem valčku, general v Begu Mihaila Bulgakova, Scapin v Scapinovih zvijačah, Danton v Dantonovi smrti, norec v Naključni smrti nekega anarhista, nazadnje stari Glembaj v Glembajevih in še nekaj drugih.”

Med vsemi svojimi vlogami na vrh postavljate Stavrogina v Jovanovićevi dramatizaciji romana Besi F. M. Dostojevskega, ki jo je leta 1986 na oder Slovenskega mladinskega gledališča postavil režiser Janez Pipan. Tudi Mileni Zupančič je med vajinimi skupnimi nastopi najbolj pri srcu prav ta predstava. Zaradi česa je bila tako imenitna?

“Mogoče zaradi tega, ker sem se med študijem veliko ubadal s Stavroginom - kvintesenco zla. In ni mi bilo lahko odkrivati v sebi kompleksnost tega lika, ki ga žene neverjetna količina zla. Za moj igralski razvoj je ta vloga pomenila mejnik.”

Boris Cavazza

igralec

“Zadnje čase žal redko zaidem v gledališče. Moram priznati, da se ne strinjam z vsem, kar ponujajo odri. Ena zadnjih odličnih predstav, ki sem jo gledal, so bili Pipanovi Hlapci, še z Jernejem Šugmanom.”

Koper in Ljubljana ne tekmujeta

Igralsko pot ste začeli v koprskem gledališču, kjer ste leta 1968 nastopili na deskah Mestnega odra Koper v Kleistovi komediji Razbiti vrč v režiji Marka Marina. Zatem ste dolgo igrali v ljubljanski Drami. Lani ste v koprskem gledališču pol stoletja igranja praznovali z zahtevno glavno vlogo v Zadnjih lunah Furia Bordona, zatem pa v Drami nastopili še v predstavi Diracov akord v režiji Mateja Filipčiča. Ali koprsko gledališče in ljubljanska Drama v vašem svetu tekmujeta ali mirno sobivata?

“Gre za dvoje različnih estetik, poetik. Ljubljanska Drama goji predvsem moderno-klasičen repertoar, koprsko gledališče pa je profilirano bolj na mediteransko literaturo. Tu ne gre za tekmovanje in zlahka sobivata en z drugim.”

Že kot profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ste imeli vpogled v nove generacije slovenskih igralk in igralcev, ki ste jim pomagali pri prvih korakih. Danes vam med srečanji gotovo odpirajo okna v trenutne razmere v naših gledališčih in v slovenskem filmu. Kakšni prizori se vam kažejo?

“Zadnje čase žal le redko zaidem v gledališče. Moram priznati, da se ne strinjam z vsem, kar ponujajo odri. Ena izmed zadnjih odličnih predstav, ki sem jo gledal, so bili Pipanovi Hlapci, še z Jernejem Šugmanom. In takšne predstave, kakršna je bila Pipanova, me gledališko zelo zadovoljijo. Tudi nekateri slovenski filmi so mi blizu, na primer Burgerjev Ivan ali Rudar Hanne Slak.”

Še zmeraj navezan tudi na italijansko kulturo

Kak nasvet bi s svojimi bogatimi izkušnjami dali novim rodovom naših gledaliških ustvarjalcev?

“Niti ko sem bil profesor na akademiji, nisem študentom dajal nasvetov, ampak sem jih samo usmerjal in vodil. Gledališke izkušnje so si nabrali sami, eni bolj, drugi manj uspešno. V veselje mi je gledati kar nekaj mojih študentov in študentk, ki so se igralsko zelo razvili.”

Pred leti ste v Portorožu na nastopu s kitaristom Igorjem Leonardijem poleg svojih pesmi zapeli tudi italijanski Comme facette mammeta in Solo me ne vò per la città. Se moč italijanske kulture, ki živi v vas, z leti kaj spreminja? Se krepi, šibi, vam pomeni več, manj ...?

“Ne glede na pesmi, ki jih omenjate, se včasih zatečem v italijansko literaturo, in to mi omogoča vsaj delni stik z italijansko kulturo. Priznam, da je moja navezanost na ta kulturni prostor še vedno zelo živa.”

Vaša žena Ksenija Benedetti je nedavno začela delati v Kopru. “Morje imam neskončno rad. V vseh njegovih podobah,” ste pred leti dejali v intervjuju za naš časopis. Vas bomo torej poslej pogosteje srečevali v Primorju?

“Z ženo živiva že ves čas med Ljubljano in Koprom, in tako bo tudi v bodoče. K morju se vedno rad vračam in ob njem se počutim doma.”

Lansko leto se je za vas izteklo z boleznijo, a že okrevate. Vam pri tem pomaga tudi umetnost?

“Ne. Zaseden sem s posledicami ostankov svoje bolezni, umetnost pri tem ne pomaga veliko.”

V zadnjih dneh javnost vznemirja Kobalov plagiat, prisvojitev prevedene italijanske komedije Alda Nicolaja. Vaš gledališki kolega je objavil pismo, v katerem pojasnjuje, da je nesprejemljivo dejanje storil v hudi psihični stiski. Mnogi mu ne verjamejo. Kaj pa vi?

“Dejansko ga je res polomil. Sam je rekel, da je naredil največjo neumnost v življenju. Posledice bo moral nositi sam.”

Kakšne sobote si želite ta teden?

“Mirne, v krogu družine in prijateljev.”  

---