Barbara in druge

Spomni se, Barbara ... Marsikdo že ob teh besedah vnovič vztrepeta in srce začne biti hitreje. V prevodu smo naposled dobili Paroles, Besede, knjižni prvenec priljubljenega francoskega pesnika Jacquesa Préverta.

Prvi knjižni izbor iz opusa Jacquesa Préverta (1900-1977) v slovenščini smo dobili že za pesnikovega življenja, leta 1971; prevode Janeza Menarta je Mladinska knjiga izdala v znameniti zbirki Lirika. Pri njeni naslednici Novi liriki je zdaj izšel še prevod integralnega Prévertovega prvenca, ki se že na naslovnici ponaša tudi z imenom Aleša Bergerja, vrstnika te zbirke, rojenega prav v letu, ko je izšel francoski izvirnik - 1946. Z veliko Prešernovo nagrajeni prevajalec se s Prévertom brati že od svojih srednješolskih let in ga je večkrat zelo uspešno pospremil med slovenske bralce.

Radi smo ga sprejeli medse, francoskega pesnika, kakor sta ga tudi domovina in svet. Primož Vitezv spremni besedi omenja, da so bralci že v prvem tednu po izidu spomladi leta 1946 pokupili 5000 izvodov prve zbirke Paroles, v naslednjem letu pa še 25.000. Sledilo je več zbirk, Prévert je obveljal za klasika, po svetu pa je zaslovel zlasti kot avtor pesmi Les feuilles mortes, ki jo je uglasbil Joseph Kosma, pel pa Yves Montand. V angleščini zveni kot Autumn Leaves, pesem o uvelem, mrtvem listju pa je odmevala tudi v Jugoslaviji, kjer sta jo pela Ivo Robić in Arsen Dedić. Predlani jo je Ivo Mojzer uvrstil na CD, ki spremlja njegovo avtobiografijo Srečen je, kdor res živi.

Neumrljivi sta tudi Sem, kakršna sem in zlasti protivojna Barbara, ki jo je med drugim posnel Rade Šerbedžija. V različnih interpretacijah se obnesejo Bergerjevi prevodi; že zdavnaj jim je glas posodil tudi Boris Cavazza in se z njimi spet oglasil lani, na albumu Re:Belle pevke Nuške Drašček.

Že v prvi, presenetljivo obsežni zbirki, ki jo je sestavil na prigovarjanje tovarišev, se Prévert oglaša kot ubesedovalec vsakdanjosti. Ljudstvu jo kaže z razumljivim jezikom, obenem pa vseskozi niza tudi zahtevnejšim bralcem zanimive zasuke, duhovitosti, besedne igre, zelo svobodno rokuje z rimo ... Vedno je na strani človeka in človeškosti, neutrudno pa smeši vse, kar se mu kaže kot škodljivo: oblastnike, klerikalce, fašiste ... Opeva ljubezen, razgalja nesmisel vojne.

Berger ga je imenitno ponašil, udomačil. Za primer vzemimo uvodno, najdaljšo pesem, naslovljeno Poskus opisa gostije glav v Parizu, Francija. Prévert spočetka našteva, kaj vse počno sprevržene družbene elite - v Menartovem prevodu med drugim “andromahirajo”, “dreadnoughtirajo” in “majuskulirajo”, pri Bergerju pa “črtomirjajo”, “hejbrigadirajo” in “velikočrkijo”.

V intervjuju za to časopisno prilogo je Berger leta 2011 dejal: “Pred kratkim sem sklenil, da se svojih prevodov ob morebitnih ponatisih ne bom niti dotaknil. Ker prevečkrat slišim, da so bili prej boljši.” Pa si je mojster vendarle privoščil rezino zarečenega kruha - svoje stare prevode je prenovil, vanje povečini vnesel drobne spremembe, tu in tam pa tudi opaznejše. V pesmi Les belles familles Prévert našteva kralje Ludvike, od prvega vse do osemnajstega, nakar zgrajeni blišč na lepem duhovito zruši s posmehom, češ - pa saj v tej družini ne znajo šteti niti do dvajset! V starem Bergerjevem prevodu je pesem naslovljena Čedne familije, pesnik pa se v finalu posmehne “pezdetom”. V prenovljenem prevodu, naslovljenem Lepe družine, so tarče “zmeneti”. Nekateri bralci bodo sprejeli novi prevod, nekaterim je vseeno ... A tule je eden, ki že zdaj javno glasuje za čedne familije in njihove pezdete.  

---