Devetletnik, ki s hitrostjo 107 km/h drvi k formuli ena

Športnikov, kot je Luka Dončić, ki s svojim znanjem navdušujejo svet, v Sloveniji ni veliko. A kljub temu se tam nekje skrivajo talenti, ki svojo športno pot gradijo daleč od oči javnosti. Tako kot je to pred leti v Španiji počel Dončić, sedaj počne devetletni Nik Ščulac iz Bertokov. Fantiču hitrost pomeni vse. Za karting ga je navdušil oče Damjan, ki je Nikov trener, predvsem pa najboljši prijatelj. Vso podporo mu nudi tudi mama Živa, ki vselej spremlja njegove dirke.

Nik Ščulac ni običajen devetletnik. Že na pogled gre za živahnega fantiča, ki ga ni strah tako rekoč ničesar. Kakopak, že od svojega četrtega leta dirka - pri zares visokih hitrostih - z gokarti. Čeprav šteje komaj devet let, ima veliko ciljev. Tisti najvišji je osvojitev naslova svetovnega prvaka v formuli ena.

“Imel sem samo štiri leta, ko sem prvič prevozil progo v Kopru. Všeč mi je bilo predvsem to, da sem kar oddrvel mimo vsega. Vse je bilo tako hitro.”

Nik Ščulacdevetletni voznik gokarta

Začel je pri štirih letih

“Bil je še zelo majhen, ko smo se odpravili k znancu, da bi pogledali gokart. Niku se seveda niti sanjalo ni, kaj je to gokart, zato ni bil preveč navdušen nad obiskom. Ko pa je zagledal gokart, ga je povsem prevzel. Hitro smo se zmenili in gokart je bil čez nekaj dni pri nas doma,” o prvem Nikovem gokartu pripoveduje oče Damjan Ščulac, ki je sina navdušil za karting. Velikokrat je tako, da gredo otroci po stopinjah svojih staršev. Podobno je v družini Ščulac, saj je Nik talent nasledil prav od svojega očeta. “Resda sem tudi sam tekmoval, a sedaj je dirkanje precej drugačno. Morda imam nekaj prednosti, saj poznam dirkanje, a kljub temu gre za povsem novo zgodbo. Tako kot se Nik uči, se tudi sam učim,” izpostavi Damjan.

Začetki niso bili ravno rožnati. Najtežje je bilo takrat štiriletnega dečka vpeljati v vožnjo z gokartom. Ovinki, hitrost, zahtevni pogoji na progi ... Vse to so bile težave, s katerimi sta se oče in sin morala soočiti. Najprej je bilo treba preživeti “otroške bolezni”, ki sta jih bila deležna, ko se je Nik prvič usedel za volan gokarta: “Težko je bilo predvsem zato, ker je bilo štiriletniku skoraj nemogoče razložiti, kaj naj počne na progi. A ker je Nik bister fant, sva tudi to težavo rešila. Vpeljala sva radijsko zvezo, prek katere sem mu opisoval, kako mora voziti,” pove Damjan in doda, da ga je sčasoma sin začel kar sam popravljati, saj je hitro dojel, kako mora dirkač voziti, da bo še hitrejši.

Neustrašni fantič, ki uživa v hitri vožnji

“Najtežje je bilo na prvi dirki. Sicer se ne spomnim niti imena mesta niti proge, a bilo je zelo zahtevno. Bil sem zmeden, saj je bila cesta mokra. Nič mi ni uspevalo, razen tega, da sem se z gokartom neprestano vrtel po stezi,” o svojem prvem dirkaškem nastopu pove devetletnik in se spomni dneva, ko je sploh prvič preizkusil kakšno od prog: “Imel sem samo štiri leta, ko sem prvič prevozil progo v Kopru. Všeč mi je bilo predvsem to, da sem kar oddrvel mimo vsega. Vse je bilo tako hitro,” izkušnjo opiše Nik, ki je zelo sproščen in igriv fant, brez zadržkov pa odgovori na vsako vprašanje.

Tisto, kar ga najbolj ločuje od sovrstnikov, je predvsem pogum. “Nikoli se nisem bal. Vse skupaj je tako zelo adrenalinsko. Najhitreje sem se peljal s hitrostjo 107 kilometrov na uro,” poudari Nik, ki nam zaupa, od koga je nasledil pogum: “Mama je pogumna. Ko sem jaz na progi, nje ni strah. Veliko bolj se bojita babica in dedek. Morda babica še nekoliko bolj kot dedek.” Čeprav mama Živa spremlja vsako Nikovo dirko, jo ob pogledu s tribune ni strah. Niku in Damjanu zaupa, predvsem pa, kot sama pravi, ne pozna občutka, kako je dirkati s tako hitrostjo. “Mislim, da je Damjanu težje spremljati Nika. On si lahko vse skupaj predstavlja, jaz pa ne. Zato je njega verjetno bolj strah,” pove Živa in se spomni, kako je spremljala Damjanove dirke: “ Že med nosečnostjo sem Damjana spremljala po dirkališčih. Nik je v trebuhu poslušal ta zvok in čudno bi bilo, če ne bi sedel v gokart.”

Prva zmaga, famozni venec in vzornik

Športniki se zmag veselijo na svoj način. In ravno pred meseci je Nik Ščulac prvič v karieri okusil slast zmage. “Bil sem zelo vesel. Prvič v življenju sem zmagal. Premagal sem 21 tekmovalcev, dobil pokal, še najbolj pa sem bil vesel venca,” o svoji prvi zmagi z navdušenjem razlaga devetletnik in omeni anekdoto z vencem, ki ga je prejel takoj po zmagi: “Takoj ko sem prečkal ciljno črto kot prvi, sem prejel venec. Od veselja sem začel driftati (speljevati, op. a.) kar z vencem v roki. Skoraj bi se zavrtel okrog svoje osi, saj je bil venec tako velik, da sem ga moral držati z eno roko ...” Ob koncu sezone ga je le nekaj točk oddaljilo od naslova državnega prvaka, a ker so bili Nikovi nasprotniki tudi do tri leta starejši, je bil primorski dirkač s končnim izplenom zadovoljen.

Čeprav je vpet v gokart in rad spremlja formulo ena, ima svojega vzornika v španskem zvezdniku Marcu Marquezu, ki je lani še sedmič postal motociklistični svetovni prvak. “Ko gledam moto GP, navijam za Marqueza. Všeč mi je, kako dirka,” pove o enem izmed svojih vzornikov. Tako kot vsak športnik ima tudi Nik svoje sanje. Nekoč si želi stopiti na vrh formule ena: “Moja največja želja je, da zmagam na svetovnem prvenstvu v formuli ena.”

Finance so vselej težava

Brez podpore očeta Damjana in mame Žive bi bile sanje mladeniča bržkone neuresničljive. “Vse skupaj je zelo zahtevno. Vse moraš imeti urejeno. Ključna faktorja sta finance in čas, da lahko vse to izpelješ. Z Nikom trenirava vsak konec tedna. Dejstvo je, da treninga ne smeš preskočiti, saj potem zaostajaš za konkurenco. Želeli bi si več dirkališč v Sloveniji, a pravega posluha pri nas za ta šport ni,” pove oče, ki s sinom največkrat trenira v sosednji Italiji, kjer so pogoji za trening najboljši.

Veliko časa preživita na dirkališčih Pista Azzura (Jesolo), Alberone (Videm), Lignano Circuit (Lignano) in South Garda Karting (Lonato). Prav v Lonatu bo Nik nastopil 14. februarja. “Srečo imamo, da so vrhunska italijanska dirkališča sorazmerno blizu. Ravno zato smo si morali zagotoviti avtodom, s katerim se vozimo na dirkaške vikende. Prvi tak konec tedna nas čaka že čez slab mesec dni,” še doda Damjan in izpostavi, da je kljub visoki hitrosti in zahtevnim progam varnost na prvem mestu: “Hitrosti so velike, voznikov je ogromno. Kljub temu pa se vedno trudimo, da so treningi čimbolj varni.” Čeprav je sinov “konjiček” velik finančni zalogaj, družina Ščulac ne obupuje. Nik bo podporo, ne glede na vse, pri starših vedno imel. Kdo ve, morda bo prav Nik Ščulac naslednja svetovna zvezda, ki bo, tako kot danes počne Luka Dončić, glas o slovenskih športnih talentih ponesel v svet.

---