Koleraba je zdrava

Kolerabo sem predstavila že v nekaj televizijskih oddajah in tudi pisala sem o njej, zato najbrž nekateri veste, da je v mladosti nisem marala. Vzrok je bil najbrž tudi v tem, da je mama pogosto pripravljala kolerabo v kozici, sladkobno in zabeljeno s prežganjem, česar nisem marala, a me je mama vedno silila ... Danes vem, kako sem se motila.

Koleraba, ki sodi med križnice, je zelo zdrava in vsestransko uporabna, saj jo je moč pripraviti na različne načine. Od kod natančno izvira, najbrž nihče ne ve. Gotovo je le, da je doma na severu Evrope, najverjetneje na priobalnih predelih Švedske in se je od tod širila proti jugu in na vse strani sveta. Za svojo jo imajo tudi Nemci, zlasti na severu države, Poljaki, Rusi in Čehi. Danes jo gojijo tudi v Indiji, na Indokitajskem in drugod.

Koleraba je skupno ime za tesni “sorodnici”, za podzemno kolerabo, ki ji rečemo kar koleraba ali rumena koleraba, ter nadzemno kolerabo, ki ji pravimo kolerabica. Zanimiva so nekatera lokalna imena zanjo. Na Dolenjskem podzemni kolerabi pravijo kavla, ponekod na Štajerskem pa švedska repa. V Čepovanu in okolici kolerabi lokalno pravijo kamarada in še bi se kaj našlo.

Koleraba ima značilen vonj in okus zaradi skupine eteričnih gorčičnih olj. Močno zaznavna sladkobnost je posledica ogljikovih hidratov, ki jih je v kolerabi skoraj toliko kot v krompirju in kar polovica teh odpade na sladkorje. V njej je veliko zaščitnih antioksidativnih karotenoidnih snovi in vlaknin. Po količinah vitaminov in mineralov sicer koleraba ne izstopa, čeprav ima mlada, surova koleraba vitamina C toliko ali celo več kot limone. Toda s toplotno obdelavo se ga nekaj izgubi, čeprav ne toliko kot pri drugih rastlinah.

Priporočljiva je za sladkorne bolnike

Koleraba je podobno kot druge križnice bogata z blagodejnimi fitokemikalijami; med njimi sta tudi sulforafan in indol-3-karbinol, ki potrjeno ščitita pred rakom prostate, dojke in debelega črevesja. Priporočljiva je za sladkorne bolnike, saj uravnava raven sladkorja in zaradi obilja kalija niža krvni tlak. Koleraba je dober vir rastlinskih vlaknin; te zagotavljajo daljši občutek sitosti, zato je primerna za jedilnike vseh, ki želijo shujšati. Krepi imunski sistem, poživlja presnovo, čisti prebavila, ožilje in sečne poti, znižuje raven holesterola.

Koleraba izboljšuje torej prebavo in presnovo, krepi nastajanje krvi, zdravi sluznico, čisti pljuča in sečila, odvaja vodo iz telesa in zmanjšuje tveganje za nastanek ledvičnih kamnov, izboljšuje kožo in lase, skrbi za večjo vitalnost in energijo, krepi imunski sistem in preprečuje okužbe, skrbi za mentalno svežino in sposobnost koncentracije, pospešuje preskrbo celic s kisikom in krepilno deluje na srce in izboljšuje razpoloženje. Poleg tega pomaga premagovati stres ter krepi vitalnost in energijo. Znana je tudi kot “ljubezenska zelenjava”, saj vsebuje naravne sestavine za spodbujanje moškosti.

Kolerabica je podobna repi

Kolerabica je “sestrična” kolerabi in dobro prenaša sušo; bolje kot druge kapusnice. Dozori hitro in med rastjo ne zahteva veliko dela. Še najbolj je kolerabica podobna repi, le da je bolj sladka in blažjega okusa. Pri kolerabici so zelo okusni tudi listi. Kolerabica je zaradi obilice vitaminov skupine B bržkone še bolj zdravilna. Največ je vitamina B6, ta je dober za želodec, za imunski sistem in proti utrujenosti. Vitamin B3 poskrbi za več energije in oslabelost mišic. V njej je biotin ali B8 za lepo kožo in lase, potem ima tudi vitamin B5, ki deluje proti stresu, in kar precej vitamina C, skoraj toliko kot pomaranče, če jo seveda uživamo surovo. Ker ima malo kalorij, je priporočljiva za hujšanje. Kolerabica odstranjuje zaloge sečne kisline, preprečuje ledvične kamne in spodbuja očiščevalne procese v telesu. Ima tudi vitamina A in C ter sestavine, ki naj bi preprečevale raka. V obeh, v kolerabi in kolerabici, so še dragoceni minerali, zlasti kalij, žveplo in predvsem selen.

Uporaba v kuhinji

Obe, koleraba in kolerabica, imata zelo široko uporabo v kuhinji in ju lahko pripravimo na sto načinov. Najraje ju kuhamo, dušimo in pečemo. Pri podzemni kolerabi listov ponavadi ne uživamo, marveč imajo z njimi veselje prašiči; pri kolerabici pa so listi primerni za pripravo jedi. Kolerabo in kolerabico sicer lahko uživamo tudi presno, a nekuhani in nepraženi sodita med težko hrano in nista priporočljivi za ljudi z občutljivo prebavo.

Koleraba je lahko samostojna jed, še pogosteje jo kombiniramo s krompirjem in drugo zelenjavo. Je nepogrešljiva sestavina juh, obar in enolončnic. Mlada koleraba in kolerabica odlično dopolnita ribje in vse mesne jedi, razumeta se tudi s siri, orehi in oreščki ter semeni.

Velik gomolj podzemne kolerabe kuhamo v vodi ali sopari do 30 minut, manjšega manj. Če kolerabo narežemo na rezine, se čas kuhanja zelo zmanjša, nekako na eno tretjino. Zelo okusne so tudi dušene in pražene kot krompir ali ocvrte. Blanširane ali kuhane rezine kolerabe lahko z maslom, smetano in sirom zapečemo še v pečici ali gratiniramo. Okusne so tudi rezine kuhane kolerabe glazirane z maslom in pokapane z oljčnim oljem in limoninim sokom. Jaz to jed pogosto potresem še parmezanom, drobnjakom ali peteršiljem.

Nekaj receptov

> Kamarada: na svinjski masti zlato zarumenimo čebulo in česen; kamarado (kolerabo) zrežemo na kocke in jo stresemo k čebuli in česnu ter med mešanjem pražimo še pol ure. Ponavadi pa dodajamo še narezan krompir, vsaj enako količino kot kolerabe ali celo več (do dve tretjini naj bo krompirja). Še malo popražimo, zalijemo z vodo in dodamo svinjski parkelj in prekajene rebra, namočen fižol, sol in poper ter kuhamo še dve uri. Avtorica recepta je Janja Bratuž, članica Aktiv žena Čepovan.

> Dolenjska kavra: v lonec damo narezano kolerabo in krompir, zlijemo z vodo, solimo in v to potopimo košček suhega mesa. Posebej skuhamo fižol in ga dodamo. Ko je vse kuhano in mehko, jed zaroštamo oziroma po slovensko - zgostimo s prežganjem. Mnogi prisegajo, da je jed dobra le, če vanjo “stopi prašič”.

> Solata za razstrupljanje telesa: naribamo sveže korenje, rumeno kolerabo, nadzemno kolerabico, sveže zelje, gomolj zelene, veliko čebule in peteršilja. Prelijemo z dobro polivko iz treh olj: oljnega ali lešnikovega, orehovega ali lanenega ter olja iz črnega sezama, limoninega soka, jogurta in ščepca soli.

MARIJA MERLJAK, prehranska strokovnjakinja

---