Sovražni govor vsak izbere sam, jezik tako izbiro samo omogoča

Predlagatelj zanimivega jezikovnega vprašanja o sovražnem govoru je poudaril, da se mu to poimenovanje “zdi popoln absurd”. Kaj je hotel s tem povedati, ni dodal. A njegova sodba je morda pravilna. Kajti: marsikaj, kar je bilo še včeraj smiselno, se lahko že danes prelevi v popoln absurd. Recimo: najmogočnejši voditelji sveta se hvalijo, da storijo “vse za mir”, pripravljajo pa “vse za vojno”.

Že marsikaj so zgodovinarji domislili o tem, kaj je bilo smiselno, a kaj vprašljivo v človekovih dejanjih v preteklem času; družboslovci pa o tem, kaj je smiselno in pravilno v človekovem ravnanju danes, zlasti v optimističnih načrtih za prihodnost. Odgovori za prihodnost so seveda le pohvalni, toda za preteklost prepogosto odklonilni. Spričo takšnih sodb, ki so ene kakor druge smiselne ali nesmiselne, je upravičen rek: Verjamem, ker je nesmiselno ali Credo, quia absurdum. Tako so učenjaki povzeli nekoliko daljši rek, katerega oče je starorimski filozof Tertulijan (od okoli 160 do okoli 225 po našem štetju).

V jeziku ni povsem tako. Po njegovih notranjih pravilih in po logiki njegovih slovničnih pravil ni nikoli nujno reči, da nekaj verjamemo zato, ker je nesmiselno, absurdno, ampak zmerom, da verjamemo zato, ker je smiselno in pravilno. Jezik je sposoben le povedati, da je nekaj prav in smiselno, drugo pa narobe in nesmiselno. Ni pa nam voljan zaukazati, da moramo verjeti kaj nesmiselnega. A v modernih časih, ki so se jim povsem zamešala merila o dobrem in zlu, je celo v jeziku o nesmiselnosti in smiselnosti mnogokrat težko razsojati. Zato ni nič nenavadnega, če se kdo ne znajde v pomenski megli, drage bralke in bralci.

Obsojani sovražni govor vsak, naj bo vladar ali pa njegov najnižji podložnik, izbere ali ne izbere sam, jezik take izbire ne zahteva, ampak jo le omogoča.

Zato poskusimo preveriti, če si morda lahko o tem vsaj kaj malega razjasnimo ob vprašanju, ki ga je zastavil Mare iz Ljubljane, “digitalni inženir”, ki pa ga “zelo zanima tudi jezik”, ker da morajo v računalništvu “zmerom kak izraz preveriti, kontrolirati pravilnost njihovega prevoda, največ iz angleščine”. Zapisal je vprašanje o izrazu, ki je zadnje čase v Sloveniji tolikokrat izgovorjen, da bi lahko postal najmanj pojem meseca, če ne leta.

“Spoštovani profesor Hočevar, ker si ob petkih v trafiki na Tromostovju zmerom kupim Primorske novice, če v njih zagledam vaš članek o našem jeziku, sem našel pogum, da vam še jaz zastavim svoje vprašanje: o sovražnem govoru. To je vprašanje sedanjega slovenskega vsakdana, saj o njem pišejo menda vsi časopisi in govorijo skoraj vsi politiki. Največ tisti, ki so si v laseh in pljuvajo drug po drugem, nekateri kar v obraz. Ker sem rojen še v časih, ki jim danes rečejo stari in zaostali, vem, da je moja stara mama, čistokrvna Ljubljančanka, nekoč takemu kričanju drug na drugega rekla zmerjanje, prepir, po ljubljansko pa špetir. Zadnje mesece pa berem v časopisih in poslušam po televizijskih in radijskih oddajah take razlage medsebojnega 'zmerjanja', kot da moja stara mama ni imela prav.”

“Takemu jezikanju po družbenih omrežjih in celo po mikrofonih v našem parlamentu po njihovem ni mogoče reči, da je običajno kranjsko zmerjanje. V njem namreč večina v teh oddajah vidi nekaj hujšega in nevarnejšega. To da ni navadno jezikanje, temveč je sovražni govor! Taka sodba se mi zdi popoln absurd. Zdaj ne vem, če sem absurden jaz ali so absurdni oni. Sem bil menda res rojen v kameni dobi, kot se šali žena, pa tudi prijatelji, s katerimi šahiram, se spotaknejo ob moja staromodna gledanja. Ne preostane mi kaj drugega, kot da se obrnem na vas, ki ste me v vaših člankih že večkrat presenetili s preprostimi jezikovnimi odgovori na radovedna vprašanja bralcev. Jaz sem radoveden, kakšna je razlaga sovražnega govora z vidika našega jezika. Kakšen pogled se vam odpira nanj, če pomislite na prvotni pomen besed govor in sovražnik, ki sta prav gotovo zelo stari.”

“Razložite nam bralcem ti dve besedi. S tem nam boste morda že dovolj povedali tudi o sovražnem govoru. Če boste odgovorili na moje vprašanje, vam bodo hvaležni tudi moji prijatelji v šahovskem klubu, ki tudi vselej preberejo kak vaš zanimiv članek, ki jim ga prinesem. Oni so me tudi nagovorili, naj vam pišem in vas vprašam o sovražnem govoru, ki jih, kakor tudi mene, moti kot bolnika neizprdnjen prdec. Hvala za odgovor v vaši cenjeni Minuti. Lep pozdrav v sončni Koper iz Ljubljane, ki je bela ne zaradi belih hiš, bolj zaradi bele megle.”

Ime sovražni govor se je porodilo na načelih, po katerih so po drugi svetovni vojni sodili nemškim nacistom na procesu v Nürnbergu. Tam so leta 1946 kot zločinca obsodili tudi urednika časopisa Der Stürmer Juliusa Streicherja, ki je v javnih člankih sovražno ščuval proti Judom, nearijcem, Ciganom, Slovanom in nasploh proti nasprotnikom nacizma. Takšno sovraštvo je bilo pravno ocenjeno kot nevarno zato, ker so ga nacisti na oblasti lahko nekaznovano uresničevali na sodiščih in v uničevalnih taboriščih. Morda prav tu izvira sodba spraševalca Mareta, da se mu sovražni govor “zdi popoln absurd”. Če se po njegovem greš sovražni govor in obenem nisi na oblasti, da bi ga brez kazni uresničil, ampak si navaden državljan pod očesom budnih oblastnikov, policistov in sodnikov, tvoje neprijazne besede, ki si jih izrekel, niso sovražni govor, ampak običajno zmerjanje, nakladanje, natolcevanje, norčevanje, običajna jeba, kakršnih - če si izposodim sodbo ljudstva -, “res ni treba”.

Obsojani sovražni govor vsak, naj bo vladar ali pa njegov najnižji podložnik, izbere ali ne izbere sam, jezik take izbire ne zahteva, ampak jo le omogoča.

Poglejmo, kaj lahko o tem pove jezikoslovje, jezik sam po sebi, kakor rečemo po nemškem razsvetljenskem filozofu Immanuelu Kantu. Beseda govor, ki jo srečamo v vseh slovanskih jezikih, izvira iz prastarega indoevropskega korena, ki pomeni vpiti, klicati, zavpiti, dati glas od sebe, govoriti. To samo zase ni nič slabega, saj je pomembno v prvi vrsti to, kaj kdo izgovori, zavpije ali sporoči. Govor sam po sebi ni ne dober ali slab, sovražen, kot ni taka niti ena od besed iz istega korena: govorica, dogovarjanje, dogovor, izgovarjati, izgovor, odgovoren, ogovarjati, pogovor, pregovarjati, pregovor, ugovarjati, govornik, zagovarjati, zagovor, zagovornica, zgovoren; a še in še je takih in podobnih.

Pri presoji pridevnika sovražen je potrebno biti malo bolj previden. Izpeljan je iz samostalnika sovrag; ta je sestavljen iz predloga so- (zraven, skupaj, s/z) in besede vrag (hudič, mučitelj, hudobec, morilec). Sovražen je tisti, ki stoji ob vragu in je torej naš nasprotnik. Podoben pomen imajo tudi vse besede iz istega korena: zasovražiti, sovražnica, sovraštvo, sovražiti, vražič, vragec, vragovka, vragulja, vragovka, vrážji, vragolija, vraža itd. Tudi teh je še precej.

Sleherna beseda nosi v sebi le svoj temeljni pomen, ki mu rečemo, da je prvoten: govoriti - nič posebnega, če moraš govoriti. In sovražnik - tudi nič posebnega, sovražnika pač moraš sovražiti, saj drugače niti ni sovražnik. A če hočemo besedam dati kaj dodatnega pomena, jih povežemo v stavke, jim dodajamo pridevnike, prislove, raznovrstne veznike in še marsikaj iz slovnice: lep govor, dober govor, miren govor, nespodbuden govor, dolgočasen govor, prazen govor, nepomemben govor in sovražni govor. A vse take dodatke in spremenjene pomene mora človek poiskati sam. Sovražni govor torej vsakdo izbere sam, jezik ni pri tem nič kriv, ampak mu takšno izbiro samo omogoča.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na: joze.hocevar@primorske.si

---