“Zdaj, ko sem nekaj dosegla, me okolica gleda drugače”

V manjših podeželskih občinah na slabo razvitem jugovzhodu Srbije se večina prebivalstva preživlja s kmetijstvom. Brezposelnost v teh občinah je 40-odstotna, po vaseh pa celo 80-odstotna. Mladi se šolajo v večjih mestih in nato ostanejo tam. Podeželje se prazni, tisti, ki ostajajo, pa vseeno ne obupujejo.

Vesna Šutić se je izobraževala o zdravilnih zeliščih. Ta postajajo 
najpomembnejši vir dohodka na njihovi kmetiji.    Foto: Jana Krebelj
Vesna Šutić se je izobraževala o zdravilnih zeliščih. Ta postajajo najpomembnejši vir dohodka na njihovi kmetiji.  Foto: Jana Krebelj

V vasi Krivi Vir v občini Boljevac je propadanje podeželja vidno na vsakem koraku. Pred leti je tam živelo več kot tisoč ljudi, danes jih je še okoli 300. Opustele hiše se počasi spreminjajo v razvaline, oglasna deska sredi vasi pa je na gosto polepljenja z osmrtnicami.

Z optimizmom čakajo na pomlad

Zakonca Vesna in Slavoljub Šutić se kljub vsemu ne predajata malodušju. Na robu vasi imata kmetijo, ki je njun edini vir dohodka, tradicionalno kmetovanje pa nadgrajujeta z novimi, netipičnimi idejami. V vasi, ki je bila nekoč znana po ovčereji in izdelavi sira, sta ohranila tradicijo izdelovanja sira kačkavalja, ki ga naročnikom pošiljata tudi po pošti. Ker z dvema kravama ter delom na polju ni mogoče dostojno preživeti, sta se začela ukvarjati še s sajenjem zdravilnih zelišč. “To počasi postaja naš glavni vir dohodka,” o pridelavi ognjiča, ki ga posredniku prodajo na debelo, pravi Vesna Šutić. “Lažje je nabirati cvetje kot pripravljati seno za živino,” se pošali o novi družinski dejavnosti, ki pa je v resnici prav tako težaška. Cvetove ognjiča pobirajo sredi dneva, v največji vročini, ko so najbolj odprti. Za naslednjo sezono načrtujejo še zasaditev mete.

“Ko dobiš podporo od nekoga, dobiš voljo, da stvar izpelješ do konca.”

Valentina Videnović ki se v Knjaževcu ukvarja s predelavo hrane in žganjekuho

Na dvorišču na naslednjo sezono že čaka nov rastlinjak za sušenje zelišč. Dobili so ga v sklopu projekta socialnega in ekonomskega opolnomočenja žensk, ki ga na jugovzhodu Srbije vodi Slovenska karitas, v pretežni meri pa ga financira slovensko ministrstvo za zunanje zadeve.

Tudi v družini Snežane Žurkić iz vasi Podgorac z optimizmom čakajo na pomlad, saj bodo število panjev s 35 povečali na 54. Tudi Žurkićeva je novo znanje o čebelarstvu in nove panje dobila s pomočjo slovenske razvojne pomoči. V njihovi štiričlanski družini je zaposlen le starejši sin, mlajši je šel s trebuhom za kruhom v Nemčijo, a se kmalu vrnil, saj si želi živeti v domačem kraju. Preživljajo se z delom na kmetiji in v gozdu, mlajši sin pa se je pred štirimi leti z veliko vnemo ob pomoči staršev, zlasti mame, lotil čebelarstva. Lani so pridelali 600 kilogramov medu. Prodajajo ga doma in na tržnici v Boljevcu.

“Ženske so bile zelo vesele, da so bile izbrane. Prvič so imele občutek, da niso pozabljene, da nekdo misli nanje in da ne gre za laž ali prevaro. Na začetku so bile nezaupljive. Pri nas je namreč tako, da ti nihče ničesar ne podari.”

Bruna Marđonović-SimonovićCaritas srbske nadškofije

Razvojna spodbuda daje moč za naprej

Moževa brezposelnost je v ukvarjanje s kmetijstvom prisilila družino Valentine Nakić iz občine Knjaževac, ki slovi po dobrih pogojih za sadjarstvo. Pred štirimi leti so, povsem brez izkušenj s kmetijstvom, posadili nasad aronije. Pomagali so si z informacijami na internetu, Valentina Nakić, brezposelna matematičarka, ki nudi inštrukcije na domu, se je zdaj udeležila še izobraževanj v sklopu slovenske razvojne pomoči.

“Vsak nekje začne,” pravi Nakićeva ob ličnih stekleničkah aronijinega soka in kozarčkih marmelade. “Embalaža ni nič maj pomembna kot vsebina,” se zaveda, a čeprav bi njihovi izdelki padli v oko tudi na policah butičnih trgovin z domačimi rečmi, dober glas o sebi še vedno širijo le od ust do ust. Profesionalni pasterizator, ki ga je Nakićeva pridobila na karitasovem natečaju, jim bo omogočil, da vstopijo na širše tržišče. Razmišljajo tudi o ureditvi prostorov za predelavo aronije in o zasaditvi nasada kutine, tako da bi se lahko posvetili še žganjekuhi. Izobraževanja o vodenju družinske dejavnosti in pasterizator so dragocena spodbuda za nadaljnje delo, pravi Valentina Nakić: “To mi daje moč. Razmišljam bolj pozitivno in imam več elana za naprej.”

Podobnih misli je Valentina Videnović, ki se v Knjaževcu ukvarja s predelavo hrane in žganjekuho: “Ko dobiš podporo od nekoga, dobiš voljo, da stvar izpelješ do konca.” Videnovićeva je visoko izobražena živilska tehnologinja, mama samohranilka, ki živi z dvanajstletnim sinom in upokojenimi starši. Osebne okoliščine je niso obvarovale pred izgubo zaposlitve. Ko je ostala na cesti, se je začela preživljati s priložnostnimi deli in izdelovanjem spominkov, nazadnje pa je pretehtala odločitev, da lahko s svojim znanjem o živilski tehnologiji sama razvija živilske proizvode in jih prodaja na lokalni tržnici. Najbolj je ponosna na žganje, v katero namoči šentjanževko, tako da prevzame barvo in zdravilne učinke zelišča.

Nekatere so bile prvič v večjem mestu

Prek projekta ekonomskega in socialnega opolnomočenja žensk je dobila nov kotel z destilatorjem, med njenimi kratkoročnimi načrti pa je ureditev namenskih prostorov za žganjekuho. Loteva se pridobivanja certifikatov, tako da bi žganje lahko legalno prodajala kamorkoli, tudi v tujino. “Res sem se odločila, da mi bo uspelo, in ne morem nazaj,” pravi. “Ko pri 50 letih nimaš dela, se počutiš kot invalid,” obudi trpke spomine, ko je priložnostna dela iskala od vrat do vrat. Zdaj gre njeno življenje, ki ga zna začiniti s humorjem - nov kotel ljubkovalno imenuje “fabrika ludila” oziroma tovarna zabave -, spet navzgor: “Spet se počutim koristno, ker lahko nekaj doprinesem družini.”

Vesna Šutić, Snežana Žurkić, Valentina Nakić in Valenitina Videnović so le štiri od 240 brezposelnih žensk, ki so se v karitasovem projektu razvojne pomoči udeleževale različnih izobraževanj o tem, kako razvijati in voditi družinsko dejavnost.

“Zdaj prehajamo v zadnjo fazo. Doslej smo izpeljali predavanja o osnovnih podjetniških veščinah in strokovna predavanja za pet različnih dejavnosti,” pojasnjuje Marko Maksimović iz Caritas srbske nadškofije, ki je pri projektu sodelovala kot lokalna partnerica. Na praktičnih izobraževanjih so udeleženkam predavali uveljavljeni strokovnjaki na področju čebelarstva, zeliščarstva, kmečkega turizma in predelave domačih proizvodov. 90 od 240 žensk se izobrazilo za izvajanje nege na domu, storitve, ki je v Srbiji zaradi pomanjkanja in nedostopnosti domov za starostnike zelo uveljavljena. Pridobile so si certifikat, s katerim se lahko zaposlijo v javnem ali zasebnem zavodu.

Brezposelne ženske, ki so pred tem skrbele za dom, svojo prodajno mrežo pa - če sploh - širile le od ust do ust, so med izobraževanji pridobivale tudi socialne veščine. Kar sto jih je šlo na kmetijski sejem v Novi Sad in turistični sejem v Beograd. Tam so si ogledale, kako deluje trženje, mreženje, promocija in izmenjevanje izkušenj. “Za nekatere je bila to prva pot v večja mesta,” pravi Bruna Marđonović-Simonović s Caritasa. Denar za natečaj, prek katerega so 40 izbranim ženskam plačali 85-odstototkov stroškov za nakup opreme, ki jo najbolj potrebujejo za razvoj svoje dejavnosti, so prispevale tudi sodelujoče občine Ražanj, Boljevac, Aleksinac in Knjaževac.

Bruna Marđonović-Simonović pravi, da so se ženske sprva odzivale previdno, saj niso vajene, da bi jim kdo ponudil brezplačna izobraževanja in jih povabil, naj zaprosijo za tako rekoč brezplačno opremo. “Ženske so bile zelo vesele, da so bile izbrane. Prvič so imele občutek, da niso pozabljene, da nekdo misli nanje in da ne gre za laž ali prevaro. Na začetku so bile nezaupljive. Pri nas je namreč tako, da ti nihče ničesar ne podari. Do vsega je treba priti s trdim delom, zato niso verjele, da bo zdaj kaj drugače.” Strah se je razblinil, ko so jim v začetku oktobra na dom pripeljali kotle, čebelarske centrifuge, hladilnike, rastlinjake, žare za nadgradnjo kmečkega turizma in podobno opremo v vrednosti do 750 evrov. To je za srbske razmere, kjer je povprečna plača javnega uslužbenca približno 280 evrov neto, kmečka pokojnina pa približno 80 evrov, visok znesek in naložba, ki je brezposelne ženske same ne bi zmogle še leta.

Za udeleženke izobraževanj bodo letos pripravili še študijske obiske uspešnih ženskih iniciativ v drugih delih Srbije in jim nudili podporo pri promociji domačih proizvodov.

Lasten prihodek pomemben za samozavest žensk

Jano Lampe, vodjo programov mednarodne pomoči pri Slovenski karitas, zadovoljstvo srbskih žensk še bolj utrjuje v prepričanju, da je pomoč ljudem, da lahko dostojno živijo in se razvijajo v domačih krajih, pravi način za obvladovanje migracij, notranjih in čezmejnih. Karitas to sporočilo v javnost širi tudi prek projekta MIND - Migracije. Povezanost. Razvoj.

Pomoč ženskam, ki so v bolj tradicionalnih družbah najbolj potisnjene na rob, ima tudi socialno noto, poudarja Lampetova: “Ne gre le za to, da si z zaslužkom lahko privoščijo več materialnih dobrin, ampak tudi za to, da so zaradi svojega denarja bolj samostojne in več vredne tako v svoji družini kot v družbi.”

Danijela Petrović iz Ražnja s ponosom pripoveduje, kako ji samostojna dejavnost in lastni zaslužek v patriarhalni družbi dviguje ugled in samozavest. Čebelarstva se je lotila pred leti, z rojem čebel, ki se je sam naselil v stari panj njenega dedka. Sprva je ni nihče jemal resno, vsi so mislili, da se s čebelarstvom ukvarja njen mož. Lani je s 60 panji pridelala 1,5 tone medu, z novo opremo, ki jo je dobila v projektu slovenske razvojne pomoči, pa bo letos začela proizvajati tudi druge čebelje proizvode, kot je cvetni prah in matični mleček. “Zdaj, ko sem nekaj dosegla, me okolica gleda drugače. V Srbiji je nenavadno, da ženska nekaj samostojno počne. Za žensko je pomembno, da ima svoj denar,” pravi Petrovićeva, ki si je z vztrajnim in dobrim delom le pridobila prepoznavnost in ugled ter postala tudi podpredsednica čebelarskega društva Ražanj.

V čebelarstvo zdaj uvaja nove čebelarke. Ljubezen do čebel je prenesla na precej mlajšo prijateljico Mirno Marković, ki se je v karitasovem projektu izobraževala tako za čebelarstvo kot za nudenje pomoči na domu. S certifikatom, ki dokazuje, da je usposobljena za pomoč na domu, se je že zaposlila na centru za socialno delo, prodaja medu pa ji prinese sicer skromen, a dragocen dodatni zaslužek. “Jaz bi vsekakor ostala tu. Tukaj imam družino, čebele, ne bi mogla kar vsega pustiti,” zavrača misel, da bi zapustila svoje okolje in šla s trebuhom za kruhom v bolj perspektivne dele Srbije ali celo v tujino. “Veliko let sem bila brezposelna, zdaj pa imam delo, svoj dohodek ...,” se veseli prihodnosti v krajih, ki jih njena generacija množično zapušča.


Najbolj brano