Depresija za otroke

S prihodom gospodarske krize je marsikdo izgubil službo, namesto nje pa dobil depresijo. In ubijalski občutek, da je nekoristen. Vsega tega se je irski pisatelj Roddy Doyle, nedavno gost Društva slovenskih pisateljev na knjižnem sejmu v Ljubljani, lotil v - knjigi za otroke.

Roddy Doyle in njegova slovenska prevajalka Tina Mahkota sta se pred dobrim mesecem 
pogovarjala na slovenskem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu v Ljubljani.   Foto: Andraž Gombač
Roddy Doyle in njegova slovenska prevajalka Tina Mahkota sta se pred dobrim mesecem pogovarjala na slovenskem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu v Ljubljani.  Foto: Andraž Gombač

Pisatelj Roddy Doyle (1958) se je Slovencem najprej predstavil leta 1995 s knjigo Paddy Clarke, ha ha ha. Duhovit in pretresljiv roman je izpoved desetletnika, leta 1968 ujetega v pisateljev rodni Dublin. Tri leta zatem smo dobili Žensko, ki se je zaletela v vrata, roman, s katerim je Doyle spet globoko zasekal v bralca in seveda bralko: pripoved Paule Spencer, ki trpi pod strahovlado nasilnega moža, korenini v televizijski nadaljevanki Družina, v kateri je scenarist Roddy Doyle osvetljeval temno, zamolčano plat domovine. In se zameril mnogim rojakom.

Težkih tem se loteva tudi v knjigah za otroke, a prikupno, zato so zelo priljubljene. Pisma mladih dobiva od marsikod - in na vsa odgovori, je v Ljubljani dejal v pogovoru s Tino Mahkota, ki je poskrbela tudi za prevod njegove tretje knjige v slovenščini. V osrčju romana Super!, izvirno naslovljenega Brilliant!, sta mali Raymond in njegova sestrica Gloria, ki se kratkočasita tako, da pod mizo skrivaj prisluškujeta odraslim. Šepetajo in mrmrajo o depresiji. To bolezen imenujejo z izrazom, ki ga najpogosteje pripisujemo Churchillu: črni pes. Slišita, da je črni pes depresije splezal za vrat njunemu ljubemu stricu Benu, ki je ostal brez dela.

“Otroka tega črnega psa depresije razumeta dobesedno,” je na Slovenskem knjižnem sejmu pojasnjeval Doyle. “Spominjam se, kako so v času vietnamske vojne na irskem radiu nenehno govorili o gverilah, a kot otrok sem slišal, da gre za gorile. Očeta sem spraševal, ali se Američani tam borijo proti gorilam. Otroci marsikaj razumejo samo napol.”

Tina Mahkota pa je poročala o preglavicah pri prevajanju - delu komolca, ki nas ob udarcu zelo boli, a tudi sili k smehu, v angleščini rečejo “funny bone”. Otroka v knjigi razumeta, da je črni pes mestu ukradel “smešno kost”, zato je vse več ljudi v depresiji. Prevajalka se je posvetovala z zdravniki, preštudirala človeško anatomijo in se naposled odločila, da pes v slovenskem prevodu namesto neprevedljive “funny bone” Dublinu ukrade piščal - ta je obenem kost in glasbilo, ki ga lahko povežemo z veseljem.

V knjigi, ki jo je z ilustracijami popestril Chris Judge, je najzanimivejši nepričakovan zasuk: napačno razumevanje se v resničnosti izkaže za pravilno. Otroka se spopadeta s pravim črnim psom, lovita ga po mestu, odločena, da ga bosta pregnala. Pri podvigu se jima pridruži veliko otrok, saj ima vsak v družini koga z depresijo.

Prismuknjena zgodbica premore elemente fantastike in srhljivke, ne manjkajo niti prikupne govoreče živali, mimogrede je slikovito prikazan Dublin ... In odveč je bojazen, da bo Roddy Doyle pripoved o boju z depresijo sklenil osladno, s prikazom večno vesele in nasmejane družbe. Žal pa mu zgodbe ne uspe izpeljati v kak koristen poduk o depresiji. Domislica, da jo lahko preženemo že z otroško radoživostjo in veselim vzklikanjem besede “super”, je zelo vprašljiva.  


Najbolj brano