Oprostite, kdo je pa zmagal?

S takšnim vprašanjem se je gospa srednjih let obračala na novinarje, politike in občane, ki so kmalu po 12. uri postopali pred koprsko občinsko stavbo in čakali, da občinska komisija prešteje tistih usodnih 46 glasov. Za odgovor je bilo seveda prezgodaj. A zdelo se je, da v zgodovini slovenske lokalne samouprave še ni bilo dolgočasnega birokratskega postopka, ki bi vzbudil toliko čustev.

 Foto: Zdravko Primožič/FPA
Foto: Zdravko Primožič/FPA

KOPER > Včerajšnje vznemirjenje okrog štetja glasov, ki so na občinsko volilno komisijo Mestne občine Koper prišli po pošti, je bilo svojevrstna oblika norosti. In precej zgovoren simptom koprskega političnega čudaštva.

Demokracija v živo

V občinsko stavbo so prvi prispeli novinarji in kandidat Aleš Bržan. S člani OVK se je naprej pogovarjal o prijavi posamičnih domnevnih nepravilnosti po voliščih. Medtem pa so zunaj čakale prižgane kamere in mobilni telefoni so bili v zraku, pripravljeni na prenos v živo. “Signal je slab,” so se pritoževali novinarji, predstavniki list in strank ter radovedneži.

Popovičev tabor v vložitev ugovora

“Vložili bodo ugovor,” je včeraj potrdil Franci Matoz, ki tesno sodeluje s stranko Koper je naš. Prav zaradi izjemno majhne razlike v glasovih je ta poteza Popovičevega tabora in stranke Koper je naš bila pravzaprav pričakovana. Matoz ima podobna pravno-volilna opravila v malem prstu, saj je pred dvanajstimi leti prav po zaslugi njegovih pritožb Tomislav Klokočovnik postal izolski župan.

Slednjih ni manjkalo. Kakšnih 50 se jih je že nekaj minut po dvanajsti zbralo na Verdijevi ulici. “Prišli smo, ker nam ni vseeno. Da se zdaj zadeva obrne, tega pa res ne moremo dopustiti,” je povedala gospa, ki je bila na Bržanovi strani. Občani na ulici sicer niso oblikovali taborov, prej majhne gručice. Pogovor je večinoma tekel o odstotkih in možnostih, vsak je imel svoje dvome in teorije o tem, zakaj so koprske številke tako izmuzljive.

Še več radovednežev je na dogajanje zrlo iz varnega zavetja svojih domačih ali službenih stolov. Samo facebook prenos Primorskih novic je nabral več kot 6000 gledalcev. V živo pa so prenašali tudi drugi mediji in posamezniki.

Ko uradniki postanejo zvezde

Miza v konferenčni sobi v prvem nadstropju občinske stavbe je povsem običajna, ljudje, ki so sedeli za njo, tudi. Kamere in objektivi, ki so spremljali vsak njihov gib, pa niti malo. “A smo 'popušili'?” je Bržana čez mizo vprašal županski kandidat Marko Brecelj. “Počakajmo,” je z nasmehom odgovoril Bržan. Dobre pol ure je trajalo, da so člani komisije, počasi, kuverto za kuverto, v skrinjici na mizi spravili glasovnice iz vseh 46 kuvert, poslanih po pošti.

Predsednik OVK Miloš Senčur je, ko so bile glasovnice na varnem v plastičnih škatlah, oznanil: “Prosim novinarje, da zapustijo prostor in komisiji omogočijo mirno štetje.” Na vprašanje, kdaj bodo znani rezultati, je odgovoril, da glede na število glasov najbrž hitro, in iz občinstva se je hitro zaslišalo: “Hitro ja, še polži štejejo hitreje.”

Od aplavza do Vstajenja Primorske

Ampak polži so očitno pobegnili in seštevanje je bilo res urno. Po dobre pol ure se je Senčur spustil v pritličje in v senčnem predverju, osvetljen z žarometi kamer, oznanil vest, da je Bržan premagal Borisa Popoviča za sedem glasov.

Kakšne vznesenosti si uradnik sicer ne more privoščiti, so si pa dali duška Bržanovi podporniki. Izbruhnil je spontan aplavz, potem še eden. Sledili so stiski rok in objemi, med katerimi je možakar izjavil: “To je najlepši dan v mojem življenju.” Padla je še ugotovitev: “Konec torture na Ta veseli dan kulture.” In po tem, ko so kamere in mikrofoni opravili še z Bržanom, se je slavje preselilo na ulice. Kjer je, nekoliko razglašeno, a od srca, med drugim zadonelo Vstajenje Primorske.

Potem so se začeli pogovori o tem, da bi bilo treba na kavo, kar je bil znak, da se kolektivno čustvovanje vrača v območje normalnosti. Vprašanji, ki obvisita v zraku, sta: kaj bi peli in ali bi sploh kdo pel, če bi za peščico glasov zmagal Popovič? In zakaj ne bi na sedeže občinskih komisij kdaj pripeljali kakšne šolske ekskurzije? Čisto tako, da otroci vidijo demokracijo v živo.


Najbolj brano