Praznično pogrnjeno

Sedeli so za veliko mizo, ki se je šibila od dobrot. Jedli so in pili, klepetali in se smejali. Pribor je pritajeno škrebljal po porcelanu, kozarci so žvenketali, zdravice pele ... Ja, bližajo se praznična družinska in prijateljska druženja, spremljajoče pojedine vseh vrst in narodnosti.

Odpri galerijo

A ne bom pisala o umetelnosti kuhanja, tudi receptov ne bom delila. Vsakdo kuha po svoje, vsakdo uživa v drugačnih jedeh. Pa tudi jedilnika še nisem sestavila. Prezgodaj je še zanj, četudi nizi lučk že razsvetljujejo mesta, božički skačejo iz izložbenih oken in z očitajočimi pogledi motrijo vse, ki še nismo okrasili domov in nakupili daril.

Kot marsikatero drugo reč v življenju tudi jedilnike zaupam trenutnemu navdihu. In če se kdaj pritaji, je v sodobni informacijski mreži nešteto načinov, na katere se ga da priklicati. Veliko kuharskih spletnih strani, mnoštvo televizijskih kuharic in kuharjev na skoraj vseh televizijskih kanalih, da fotografij hrane na instagramu niti ne omenjam. No, pravkar sem jih. Pa seveda tiskane kuharske knjige za klasične bralce. Kot bi rekli v žargonu: ni, da ni!

Najsibodo skromne ali potratno razkošne, praznične gostije od vsakdanjih obedov poleg drugačnih, skrbno pripravljenih jedi loči tudi slavnostno pogrnjena miza.

Mizica, kaj naj te pogrnem?

Včasih se prav nostalgično spominjam tistih dokaj preprostih prazničnih večerij iz otroštva, ki so dišale v veliki izbi na kmetiji starih staršev in bile iz leta v leto enake. Vse je bilo domače. Takrat se pomena te besede nismo niti zavedali. Še posebej otroci, ki so nas bolj privlačili v pisan papir zaviti industrijski bonboni kot babičini piškoti in potica.

Najsibodo skromne ali potratno razkošne, praznične gostije od vsakdanjih obedov poleg drugačnih, skrbno pripravljenih jedi loči tudi slavnostno pogrnjena miza. Tudi tu je receptov več kot dovolj. Tudi pravil, seveda. Nisem zagovornica zapovedi in pravil, še posebej ne pri rečeh, ki so stvar osebnega okusa. A nekatera se zdijo upoštevanja vredna. Denimo razporeditev in izbira krožnikov, kozarcev in pribora. Tisti krasni porcelan, ki spi vse leto v omari, naj le pride na svetlo. In papirne serviete naj zamenjajo platneni, iz lanu ali bombaža. Umetna vlakna se koži res ne prilegajo.

Prt je kajpak tudi obvezen. Eden, ki prekriva vso mizo, ali pa več manjših, ki tečejo v vzporednih nizih in povezujejo nasproti sedeče. Pri dodatkih pa lahko zapoje domišljija. Tudi zima ponuja povsem naravno okrasje, od najbolj klasičnih igličastih vejic do različnih zimzelenih listov, belega ali rdečega jagodičevja - ja, sama klasika. Odlično se ujame s temnimi ali svetlimi prti, stopi se s temnim posodjem, pa še povsod je na voljo. In na sveče ne pozabite.

Prefinjeno in domačno

Storže, želode in vejice je v svoji novi kolekciji v tkanine ujela Saša Drobnič Škrjanec, avtorica znamke Jagababa. Prefinjeno in domačno kot vselej. Če vam je ljubši travnik kot gozd, pa izberite potisk s cvetlicami in travami. Najlepše bodo zacvetele na belem. Če pa vas mamijo klasični ornamenti, ki evocirajo čas bolj razvratnih grajskih pojedin, se tudi ti zlahka najdejo in pogrnejo dom. A kombinacije so tu malo zahtevnejše. Ne bo se jim prilegel minimalistični porcelan, najraje se bratijo s kristalnimi kozarci in s srebrnim jedilnim priborom. Razkošje, ki gre konkretno do konca.

Seveda so to le namigi. Morda boste za slavnostno mizo iz predala vzeli izvezene prtičke, ki bodo obudili družinske spomine ali pa sami naredili čisto poseben, unikaten prt in nanj naslikali svojo praznično zgodbo. Kamorkoli vas zanese domišljija, boste doma. Le plastične sklede naj obsedijo v omari. Skupaj s plastičnimi krožniki in kozarci sodijo kvečjemu na piknike.

Zadnjič sem s police znova vzela knjižico britanskega fotografa in pisca Marka Cricka Kafkova juha, ki je pred skoraj desetletjem izšla tudi v slovenščini v sijajnem prevodu Mihe Avanza. Podnaslov zbirke zgodb se glasi Popolna zgodovina svetovne književnosti v štirinajstih receptih in je eno zabavnejših branj na temo kuharije. Vsak recept je napisan v literarnem slogu slavne pisateljice ali pisatelja. O pogrinjkih sicer ni prav veliko govora, le droben stavek iz zgodbe Pehtranova jajca à la Jane Austen priča o pomembnosti lepo pogrnjene mize, saj se je ena od gostij “pritožila nad pomanjkljivo in premalo razkošno pripravo mize”. Dobra hrana je najpomembnejša, brez dvoma. Na harmonični podlagi in v prijetnem vzdušju pa bo še okusnejša, saj bodo uživala vsa čutila.

---