Varuj svoj jezik - in jezik bo varoval tebe

Vsak pojav, dogodek, predmet, reč in stvar, sleherna kultura, miselnost, država, ideologija in filozofija, religija (itd., itd.) morajo imeti in imajo trdne notranje vezi, ne zmerom vidne, katere jih nenehno varujejo odznotraj in obenem branijo navzven.

Prof. Jože Hočevar Foto: Maksimiljana Ipavec
Prof. Jože Hočevar Foto: Maksimiljana Ipavec

Če organizmi, živi kakor mrtvi, morebiti ne premorejo potrebnih notranjih vezi, preminejo, še preden dobro zaživijo; včasih že, še preden se rodijo. Tak je naravni zakon, ki velja enako tudi za vsak jezik: brez trdnih notranjih pravil prej ali slej umre.

Jezik je podoben starodavnim zgradbam, kakršne so piramide davnega Egipta, stavbe na Akropoli v Atenah ali Panteon v starem Rimu; vse so trajne, kot da bodo večne, in jih občudujemo še danes. Sestavljene so iz trdnih kamnov, ki so zloženi po premišljenem načrtu in povezani z nepopustljivimi vezivi. Ni jezika brez ustaljenega notranjega reda, brez sistema, ki ga podpirajo pravila. Stavba ima kamne, jezik ima besede; med kamni so veziva, nad besedami pravila.

Ni jezika brez ustaljenega notranjega reda, brez sistema, ki ga podpirajo pravila. Stavba ima kamne, jezik ima besede; med kamni so veziva, nad besedami pravila.

In še najpomembnejše: tako kot je naš jezik bil in je še zmerom trdno kot granit povezan znotraj sebe, enako trdno povezuje tudi nas kot narod, ki ga govorimo, zapisujemo in se v njem sporazumevamo. Je naš največji združevalni člen, enak religiji, ki kot beseda izvira iz latinskega glagola relegere: zopet zbrati, povezati, združiti.

Jezik je nastal iz želje in potrebe, da se ljudje medsebojno sporazumevamo in razumevamo. Veliki denarji in donosi kapitala povezujejo samo nekatere bogatejše člane naroda, jezik veže in združuje ves narod, tudi če je majhen, kot je naš. Do koder segamo z jezikom in mislimi, ki jih z njim izražamo, samo do tam se širita naše obzorje in življenje. Rečeno z mislijo avstrijskega filozofa Ludwiga Wittgensteina (1889-1951): “Meje mojega jezika so meje mojega sveta.” Lahko bi rekli, da brez jezika (in jezikov) za posameznika, narod in človeštvo ni tako rekoč ničesar. Brez vida se še da kaj večjega doseči, brez jezika ne. Zato je jezik človekovo največje skupno dobro.

Veliki denarji in donosi kapitala povezujejo samo nekatere bogatejše člane naroda, jezik veže in združuje ves narod, tudi če je majhen, kot je naš. Do koder segamo z jezikom in mislimi, ki jih z njim izražamo, samo do tam se širita naše obzorje in življenje.

A v današnjih časih neodgovornega individualizma in nebrzdane demokratičnosti marsikdo misli, da je treba varovati predvsem osebno imetje, za skupno dobro naj skrbijo drugi; v resnici pa nihče. Ker je jezik skupno dobro, ki pokorno služi vsem, bi ga morali tudi spoštovati vsi in vsak posameznik posebej; še tem bolj, ker je bogastvo vseh, ne pa last posameznikov. Z njim bi morali ravnati tako kot z drugimi pomembnimi vseljudskimi, občečloveškimi dobrinami: z vodami, zrakom, neokrnjeno naravo itd.

Toda mar se zmerom vedemo tako, predrage bralke in spoštovani bralci? Novinarka Primorskih novic Jasna Arko se boji, da ne. Zato je njeno vprašanje zaskrbljeno: “Spoštovani gospod Jože! Res je, da se jezik nenehno razvija. Ker je živ organizem, se mora nenehno prilagajati dogajanju v življenju. Za nove izdelke mora iznajti nova imena, v znanosti za nova spoznanja in odkritja nove strokovne têrmine itd. To ga krepi, plemeniti in ohranja živega. Vendar pa ga, na drugi strani, hkrati pačijo razni tuji vrivki, narečni in pogovorni izrazi, ki ga siromašijo in hromijo. Brez potrebe se je kdove od kod razpasla beseda 'nazaj' in rečemo: 'deset let nazaj', in to kljub temu, da imamo dovolj domačih izrazov in poimenovanj, ki so nam od nekdaj v ušesih. Zdaj pa domače izraze za vsako ceno nadomeščajo na primer dobesedni prevodi, povečini iz angleščine. Saj nisem proti modernizaciji jezika in proti privzemanju novih izrazov, a če obstaja enakovredna domača beseda, ki jo vsi razumemo enako, raje namesto tuje popačenke uporabljajmo domačo.

Zdi se, da imamo vse več pristašev najširše odprtosti našega jezika za take 'novosti'. Nekateri, in ni jih malo, pravijo, da je marsikaj v našem živem jeziku prav, pa se kot pijanec plota raje okostenelo oklepamo starih slovničnih pravil. Po njihovem bi morali bolj slediti načelu: 'Piši tako, kot govoriš!' Ali res? Ali vselej? Za vsako ceno? Za vse namene?

Ali naj, denimo, dopustimo celo take grobe napake, kot je zapis u-ja namesto končnice -el: 'vidu' namesto 'videl', kar redno beremo na družabnih omrežjih? Da ne omenjam množice kratic. Zatem pa taki zapisi prodrejo v knjižni jezik. To pa ni več tako sprejemljiv pojav, da bi samo odmahnili z roko. Ali niso pravila o ustrezni rabi jezika, ki so zapisana v slovnici, Slovarju slovenskega knjižnega jezika, v pravopisu in še kje, tam zbrana zato, da ne bi pačili svojega knjižnega jezika? Vem, da je težko razsojati o mnenjih, ki se krešejo v zvezi z odprtostjo ali zaprtostjo našega jezika za sprejem tujega in novih izrazov. Zato vam bodo naši bralci zelo hvaležni, če v Minuti napišete kaj več o tem.”

Marsikdo bi rekel, da težave, ki nas begajo, kadar pomislimo na svojo knjižno materinščino, izvirajo predvsem iz naše malomarnosti, ker se ne učimo njenih slovničnih pravil. A v tem je samo pol resnice. Druga polovica izhaja iz našega knjižnega jezika samega, ker ni nastal iz enega samega in enovitega govora, kot je na primer ruski izšel iz moskovščine, italijanski iz toskanščine, francoski iz govora pariškega bazena. Kako je nastal naš? Trubar je pisal, pravimo, v dolenjščini, Vodnik več kot pol ljubljansko, Prešeren po gorenjsko, Miško Kranjec kar precej po prekmursko, Prežihov Voranc dosti po koroško itd.

Danes v naš knjižni jezik vdirajo predvsem jezikovne novosti z družabnih omrežij; povečini iz najbolj množične ljubljanščine. To nam ustvarja zmedo. Če reče kdo v ljubljanščini “zadane”, ne “zadene”, se preveč ne pohujšujemo, a če bi kdo po mariborsko rekel “toti človek”, ne “ta človek” ali po primorsko “delaste” namesto “delate”, bi bil hitro ogenj v strehi. Kot da se knjižni jezik lahko bogati z ljubljanščino, ne pa z drugimi narečji, ki jih imamo skoraj petdeset. Nikakor pa ne bo mogoče kdaj odpreti vrat za vstop v knjižni jezik govorjenju ali pa celo pisanju po narečju kot: mislu (mislil), plunu (pljunil), kozu (kozel) ali vosu (osel), razen če bi s temi spakedrankami označili čudaško govorjenje ali zateženo pamet kakega nakladača v parlamentu.

Vse bolj pogosta raba pa nas bo, če nas že ni prepričala, da bomo morali prav kmalu odpreti vrata v knjižni jezik novemu označevanju časa s pomočjo krajevnega prislova “nazaj”, s katerim nekateri kar z veseljem nadomeščajo predlog “pred”. Mnogi namreč rečejo: Sto let nazaj se je končala prva svetovna vojna; to je v nasprotju z duhom našega jezika. Namesto da bi rekli: Pred sto leti se je končala prva svetovna vojna. Prislov “nazaj” namreč nima istega pomena kakor predlog “pred”, ampak označuje smer v kraju, ne pa v času: pošlji to nazaj v Vipavo; otroka daj nazaj (s prvega na zadnji sedež v avtu). A zadnje čase je “nazaj” začel označevati tudi smer v času: leto dni nazaj (namesto lani ali pred enim letom).

Vendar taki novi pomeni ne načnejo ali celo porušijo trdnega notranjega sistema knjižnega jezika, ga le pačijo. Pogosto se tudi umaknejo in jih pozabimo, kot smo opustili “tovariša” in ga danes nadomeščamo z “gospodom”. Tako kot bodo najbrž že v naslednji generaciji pozabljene ali pa ne bodo niti prodrle v knjižni jezik priložnostne kratice:

• JU3 - jutri

• MI2 - midva

• RTM - rad te 'mam

• NP - ni problema

• SMZ - se mi zdi

• KTG - mandi te gleda

• NVM - ne vem

• DC - dolgčas

• WTF - what the fuck

• BTW - by the way

• OMG - oh my god

• TNX - thanks

• ILY - I love you

Ne gre drugače, kot da zvesto izpolnjujemo načelo: Varuj svoj jezik - in jezik bo varoval tebe. V tem ponosnem načelu ni nacionalizma, rasizma, sovražnega govora ali celo nacizma in fašizma.

Spoštovane bralke in bralci, vprašanja o jeziku pošiljajte na: joze.hocevar@primorske.si. LP, Jože


Najbolj brano