Svet je lep ravno zaradi različnosti

Kakšen dan se zgodijo presenečenja. Taka na “gor” in tudi taka na “dol”. Tista prva me nahranijo s hormoni sreče, tista druga pa me butnejo v zid. Kot vsakega, verjetno.

Ksenija Benedetti
Ksenija Benedetti 

V tem času pred volitvami smo ljudje še posebno občutljivi. Nekateri popolnoma zaživijo s predvolilnimi aktivnostmi, drugi se potuhnejo in skrijejo, tretjim ni mar, četrti stoično prenašajo ves cirkus, ki pa včasih prestopi mejo človeškega dostojanstva. Ljudje so napeti, včasih prenapeti, in izrečejo marsikaj, česar sicer ne bi. So pač takšni časi, bi najraje rekli.

Kako odreagirati, ko te nekdo, ki ga spoštuješ in ga imaš na nek način celo rad, obsodi nečesa, česar nisi kriv? In ti ne verjame, ko mu pojasniš resnico? Kako obsodbe, kot so “razočaran sem nad tabo”, “to je prozorno in bedno” in “to je katastrofa”, “sem mislil, da ste korektni”, ki ne prenehajo tudi z jasnimi pojasnili, umiriti? Ja, umiriti. Umiriti zato, da se lahko začne dialog. Kako umiriti razgledanega človeka, ki je prepričan v svoj narobe prav? Ki ne verjame, ki ne sprejme odgovorov, nikakor, na noben način? Ki vidi zaroto, ki je ni, vojaka, ki ga ni, spletko, ki je ni, in te polepi z nalepkami?

Kako odreagirati, ko te nekdo, ki ga spoštuješ in ga imaš na nek način celo rad, obsodi nečesa, česar nisi kriv? In ti ne verjame, ko mu pojasniš resnico? Kako obsodbe, kot so “razočaran sem nad tabo”, ki ne prenehajo tudi z jasnimi pojasnili, umiriti? Ja, umiriti. Umiriti zato, da se lahko začne dialog.

Priznam, ne znam. Kaj narediti, če nekdo po tolikih letih znanstva v trenutku spremeni mnenje o tebi, ker nimaš o neki stvari enakih pogledov kot on? Ne vem. Ljudje, ki so se prej razumeli, se poslušali in tudi slišali, lahko zagorijo v strašni evforiji izključljivosti. In takrat nastanejo krivice in bolečine, ki jih v najboljšem primeru ublaži čas, v manj srečnih primerih pa poškodujejo ljudi in jih osamijo.

Ne moremo, NE MOREMO vsi misliti enako o vsem. Lahko imamo podobne vrednote, podobne navade, lahko podobno radi beremo knjige s podobno vsebino, imamo radi gledališče, nogomet in palačinke z nutelo, lahko pa volimo vsak po svoje. Ali ne?

Kaj sem izpustila pri poglavju o spoštovanju drugačnosti? Ali ni eden najlepših sloganov: vsi drugačni - vsi enakopravni? Je zaradi različnosti potrebno drugega napadati in žaliti in mu pripisovati dejanja, ki jih ni naredil? In lepiti oznake, ki niso njegove? Svet je lep ravno zaradi različnosti. Res je, nekje obstaja neka meja. Meja je fašizem. Meja je korupcija. Meja je grožnja s silo. Meja je kriminal. Meja je ekološka brezbrižnost. Meja je izsiljevanje. Meja je preobilje podob grozot. In še in še.

Gotovo vsega ne vem (razen tega, da nič ne vem), mogoče me kaj kdaj lahko tudi zavede v jezera, ki niso za mojo kožo, mogoče nimam vedno v vsem prav - ne, ZAGOTOVO nimam vedno v vsem prav. Ampak drugačnost pa spoštujem. In v teorije zarot ne verjamem, dokler ni ena plus ena dva. In ne goljufam. Imam pa kar nekaj nožev, ki mi zapičeni štrlijo iz hrbta.

Nikomur, NIKOMUR nisem NIČ dolžna. In od NIKOGAR nisem odvisna, razen od ljubezni svojega moža. Imam svojo glavo, svoje vrednote in svoja mnenja, ki so lahko komu všeč, komu pa ne. Še vedno se lahko vsak dan popolnoma mirno in brez slabe vesti pogledam v ogledalo. Kaj pa vi?

A ko se zgodi tisto najhujše, presenečenje na “dol”, ko je življenje najbližjih ujeto v krhko razpoko med tu in tam, vse drugo zveni kot popolna nična praznina. In še včeraj pomembne stvari in dejanja, zaradi katerih nam je bilo hudo, postanejo v hipu nepomemben prah v kotu pozabljene sobice v kotu sveta, v kotu vesolja.


Najbolj brano