Streljala je in se zaljubljala

Društvo slovenskih režiserjev bo z nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre nagradilo filmsko igralko Špelo Rozin. Njen opus obsega več kot 40 celovečernih igranih filmov različnih žanrov, od katerih je večino posnela v tujini. Film je bil in še vedno je njen medij, film ima rada in film je vedno imel rad njo, piše v utemeljitvi.

Špeli Rozin je s šarmom in naravno igro uspelo tudi v tujini.
Špeli Rozin je s šarmom in naravno igro uspelo tudi v tujini.  

LJUBLJANA > “Špela Rozin je v slovenski filmski zgodovini edinstvena, ne zgolj zaradi uspešne kariere v tujini in neizmerne fotogeničnosti in šarma, temveč tudi zaradi naravne suverenosti pred kamero, s katero je v slovenski film vnesla nekaj sodobne svežine, in neusahljive ljubezni do filma in filmskih ustvarjalcev,” so poudarili v Društvu slovenskih režiserjev in dodali, da je nagrajenka Špela Rozin (1963) po Iti Rini prva poklicna filmska igralka pri nas.

Od Vibe do Poljske

Osnov filmske igre se je Špela Rozin naučila med poskusnimi snemanji in statiranjem v studiu Viba film. Po manjši vlogi v filmu Tri četrtine sonca (1959) Jožeta Babiča in vlogi v triptihu Partizanske zgodbe, ki ga je leta 1960 režira Stole Janković, jo je mladi režiser Mirko Grobler izbral za glavno vlogo v celovečercu Nočni izlet (1961). Prav vloga Vere jo je izstrelila med iskane filmske igralke. Delovala je kot sproščeno, sodobno, urbano dekle, kakršnih v slovenskem filmu gledalci niso bili vajeni.

Srbski režiser Jovan Živanović jo je angažiral za glavno vlogo cinične in v ljubezni razočarane študentke Minje v filmu Nenavadno dekle (1962), uspešnici, ki je bila prikazana na festivalu v Locarnu in distribuirana po svetu, med drugim v Južni Ameriki, ZDA in Kanadi. Z Boštjanom Hladnikom je posnela epizodno vlogo v Peščenem gradu (1962), naslednje leto pa kot prva jugoslovanska igralka nastopila v poljskem filmu (segment Jana Rutkiewicza v novovalovskem triptihu Vikend). Kmalu jo je Roger Corman izbral za vojni triler Skrita invazija, ki so ga snemali v Dubrovniku - v filmu je odigrala edini pomembnejši ženski lik, producenti pa so ji dali psevdonim Mia Massini.

V Jugoslaviji in Italiji

Istega leta se je preselila v Rim, kjer je v slabem desetletju nastopila v skoraj 20 filmih različnih žanrov, v katerih je jezdila, streljala, se zaljubljala v gangsterje, kavboje in mitološke junake - skratka, počela stvari, ki jih slovenske igralke na filmu niso imele pogosto priložnost početi. Šestdeseta leta so bila zanjo zelo plodovita, snemala je tako v Jugoslaviji kot v Italiji in posnela tudi do štiri filme letno, nekatere pod psevdonimoma Sheyla Rosin in Sheila Rossin. Pojavljala se je na naslovnicah filmskih revij in v takrat priljubljenih fotoromanih ter obveljala za zvezdnico mednarodnega formata.

Občasno je nastopala na ljubljanski, sarajevski in italijanski televiziji, pozneje je tudi režirala televizijske oglase in kratki igrani film. Za nastop v Osebni prtljagi (2009) v režiji Janeza Lapajneta jo je žirija 12. Festivala slovenskega filma nagradila z vesno za posebne dosežke. Na slovenska platna se je vrnila letos z vlogo babice v filmu Ne bom več luzerkaUrše Menart.

Nagrado bert ji bodo podelili 20. novembra.  


Najbolj brano