Kakor King Crimson se vselej vrača k izvoru

Ne slišimo prav pogoste primerjave med slikarstvom in rockom. Nedavno odprta postavitev Aleksander Červek trio - Intermezzo, duhovito podnaslovljena Kar to ni, to je, pa je posredno povezana tudi s pionirji progresivnega rocka. Kako lahko obisk koncerta zažene eksperimentiranje avtorja iz Murske Sobote, sicer znanega po “črnih” slikah, je v Loži na ogled do srede januarja.

KOPER > Aleksandra Červeka (1960), ki se v Istro vrača iz Prekmurja, brez dvoma najpogosteje povezujejo z njegovimi znanimi “črnimi” slikami, pri čemer so narekovaji domala nujni, saj je črnina pri njegovih stvaritvah relativen pojem. V resnici je v njej ujeta neskončna igra svetlobe.

A te slike, kakor v spremnem besedilu omenja kustosinja Obalnih galerij Tatjana Sirk, terjajo od ustvarjalca psihično in fizično naporno snovanje. “Intermezzo” je torej čas, ki jim sledi. “Je predvsem nuja, da nakopičeno napetost izprazni do zadnje usedline. Je odsev trenutnega stanja duha in primarne čutne zaznave. Je ustvarjalni nemir in je želja po odkrivanju novih izraznih poti,” piše Tatjana Sirk, ki pojasnjuje tudi besedico trio: to so Sandi, Aleksander in trenutni ustvarjalčev navdih. S črnimi slikami se je Červek v Obalnih galerijah predstavil že leta 1990, nato je pred petimi leti na ogled postavil Tihe sopotnike, nekakšne zveste spremljevalce, ki prav tako nastajajo v času med enim in drugim “črnim obdobjem”.

Sandi Červek

slikar

“Pri nas in pri vas je ravno. Nekoč je kolega dejal, da sta naši mentaliteti zelo podobni - ravnina in morje sta ravni liniji.”

Razstava, ki se spreminja

Prostorska postavitev, ki je od lani domovala že v Črnomlju, Mariboru in v rodni Murski Soboti, je po poti doživljala metamorfoze. V Koper je prišla izčiščena nekaterih elementov, pravzaprav najigrivejših, ready made objektov in slik iz ženskih najlonk, ki so sicer spremljale tudi razstavo Tihi sopotniki. “V Kibli v Mariboru je bil nekakšen kaos, ki mi je povsem ustrezal, v Črnomlju, v stari cerkvi, je bila že povsem drugačna postavitev, tu je pa ponovno drugače. Vsaka razstava je bila popolnoma drugačna,” pravi slikar, ki je tokrat razstavil več različnih, z barvami bolj ali manj zaznamovanih ciklusov različnih formatov in ravni figuralnosti. Cikel Kar to ni, to je, kjer na večjih formatih kraljujejo črne oblike, ki namigujejo na morebitno predmetnost - skoraj ga ni opazovalca, ki ne bi pomislil, na kaj ga ta ali ona spominja - zaznamuje na belo podlago s svinčnikom prelita najbrž podzavestna množica avtorjevih opomb, kaj vse slika ni.

“Pri črnih slikah je najbolj kreativen del, skiciranje krivulj, po katerih kanaliziram svetlobo. Ko se začne nanašanje barve in gradiš vsako zarezo posebej, pa zapadeš v nekakšno mantro, pri kateri si z mislimi lahko kjerkoli, ker je način slikanja izjemno tehničen, a obenem tudi zelo mučen, saj si po več ur priklenjen na stol in nizaš zarezice s slikarsko lopatico, s katero gradiš,” postopek pojasnjuje Sandi Červek.

Nasprotno pa barvni pasteli in vsi cikli, kamor umetnik občasno pobegne, pojasnjuje kustosinja, nastajajo povsem spontano in nezavedno.

King Crimson kot spodbuda

“Za eksperimentalno fazo sem dobil zagon prav na koncertu King Crimson pred tremi leti na Dunaju. Podobno kakor je šla njihova pot, doživljam tudi svoje vmesne faze, intermezze med ciklusi črnih slik. Njihov frontman je med obdobji skupine, ko se je razšla, pa se ponovno združila, veliko eksperimentiral, a se je vselej vračal k svoji izvornosti,” pravi Červek, ki tudi sam potrebuje čas za eksperimentiranje, za razbremenitev. “Ko to dam iz sebe, grem laže v nov ciklus črnine, s katero sem bom kakor King Crimson s svojim izrazom ukvarjal najbrž do smrti. Vmes pa potrebuješ vedno nove izzive, da je življenje bolj zanimivo, pestro.”

A v resnici je pestro tudi slikanje črnih slik. Čeprav, kakor pravi avtor, do neke mere sluti sliko, saj jo skrbno načrtuje, ga na koncu vedno preseneti igra svetlobe, ki se pod različnimi koti pretaka po linijah. Seveda se je tudi sam kdaj vprašal, od kod vsa ta črnina, a v smehu doda, da bi najbrž na to vprašanje bolje odgovoril kak psihiater: “Ko je človek mlajši, je veliko bolj črnogled, vse jemlje veliko resneje, kot bi bilo potrebno.”

Naslednji velik avtorski premik pa se je Červeku že zgodil v ateljeju, kjer se črnina umika temno modri. “Morda se komu to ne bo zdelo nič posebnega, a zame je velik korak. V določeni svetlobi začenjajo prosevati modrine, kar daje slikam določeno mehkobo.”

Pa je izbira barve povezana z morjem, s Primorsko, kamor rad zahaja? “Pri nas in pri vas je ravno. Nekoč je kolega dejal, da sta naši mentaliteti zelo podobni - ravnina in morje sta ravni liniji, kot je lahko ravna linija na monitorju, ko človek umre. Ta črta je po eni strani blazno lepa, po drugi pa zelo nevarna. To sta dve kontradiktornosti, ki seveda določata temperament in življenje.”

Modre slike namerava prvič na ogled postaviti prihodnje leto.

---