“Leta mračnih dni za nekaj svetlih večerov”

“To knjigo sem napisal zato, da se ohrani spomin na Slovensko stalno gledališče, na krivulje vzponov in padcev. Odprl sem svoj arhiv, da stvari ne bi šle v pozabo, da bi se oddolžil številnim sodelavcem. V upanju, da bo kdo napisal tudi objektivno zgodovino SSG,” je Miroslav Košuta v torek dejal v tržaškem kulturnem domu, na predstavitvi svoje nove knjige Oder med sanjo in stisko.

TRST > Pesnik, prevajalec in dramatik Miroslav Košuta, leta 1936 rojen v Križu pri Trstu, je v tržaškem teatru v Ulici Petronio preživel 25 let. Prvič je vanj vstopil kot član umetniškega vodstva leta 1969, “po treh sezonah nesporazumov s Filibertom Benedetičem in Josipom Tavčarjem” pa podal odstop.

Strah, ki te zgrabi na praznem odru

Vrnil se je leta 1978 kot umetniški vodja in ravnatelj ter teater vodil celih dvajset let. Med četrtstoletnim vodenjem osrednje gledališke ustanove Slovencev v Italiji se je nabralo veliko tako lepih kakor tudi neprijetnih trenutkov, veliko priznanj, anekdot, osebnih stikov, intervjujev, pisem. “Leta mračnih dni za nekaj svetlih večerov” ter tudi kar nekaj samote in “naskakovanja strahu”, ki umetniškega vodjo zagrabi, ko pozno v noč sedi na praznem odru. “Vem, kako velika je lahko ta dvorana, kako požiralniški je lahko njen balkon ...” pravi.

Miroslav Košuta

pesnik

“Odprl sem svoj arhiv, da stvari ne bi šle v pozabo, da bi se oddolžil številnim sodelavcem. V upanju, da bo kdo napisal tudi objektivno zgodovino Slovenskega stalnega gledališča.”

O vsem tem pripoveduje najnovejša knjiga Miroslava Košute Oder med sanjo in stisko, ki so jo v torek predstavili v Kulturnem domu v Trstu. Približno 400 strani obsežna knjiga je izšla pri tržaški založbi Mladika in po mnenju njene urednice Nadie Roncelli odločitev za rdečo platnico kaže na strast, ki se pretaka skozi Košutovo zgodbo, zastor na njej pa nas vabi, da vstopimo vanjo. Platnica je delo akademskega slikarja in dolgoletnega scenografa Slovenskega stalnega gledališča Marjana Kravosa, ki je oblikoval tudi knjigo; format je isti kot pri prejšnji Košutovi memoarski zbirki Zapisi na orošeno okno, iz katere je avtor zavestno izpustil poglavje o gledališču: “Ker je odločno preobsežno in v sebi zaključeno.” Bogato fotografsko gradivo je iz avtorjevega osebnega arhiva in iz arhiva SSG.

Ob oblikovalcu, avtorju in gostitelju - igralcu in sedanjem umetniškem koordinatorju SSG Danijelu Malalanu - sta predstavitev sooblikovala tudi nekdanji član upravnega sveta Saša Rudolf in igralka Maja Blagovič. Rudolf je poudaril, da je Košutova knjiga potrebna, saj se z njeno pomočjo spomnimo na rekordno število abonentov in na mednarodna priznanja, se vprašamo, zakaj smo jih izgubili, si razjasnimo, kakšno gledališče hočemo.

Po njegovem mnenju potrebujemo visoko kvalitetno in pristno gledališče, ki ustvarja dialog z družbo, utrjujejo navezanost na matično kulturo, krepi zavest in samozavest tukajšnje skupnosti.

V odlomku, ki ga je prebrala Maja Blagovič, je Košuta Rudolfa dopolnil, da mora vsako gledališče gojiti visoke ambicije, iskati neizhojene poti in nikoli izgubiti lastnega občinstva. Skrb za preživetje in morebitno smrt nosimo v sebi, je zapisal Košuta, ki je v živo dodal še, da je vprašanje prihodnosti gledališča vprašanje prihodnosti skupnosti. Skupnost, ki nima svojega občinstva, svojih duhovnikov, svojih zborov in svojih mladih v prvih vrstah ... ni živa skupnost.

Zakaj je Milena govorila italijansko?

Košuta se je spomnil tudi sezone 1988/89, v kateri je kljub uspešnim predstavam tvegal odpust. Striček Vanja A. P. Čehova v režiji Dušana Jovanovića je bil nagrajen na festivalu v Sarajevu, Cankarjeva Lepa Vida v režiji Mete Hočevar je slavila v Novem Sadu, obe sta bili tudi na Boršniku ... Dobri tretjini upravnega sveta pa ni šlo v račun, da igralka v Lepi Vidi - Milena v podobi igralke Lidije Kozlovič - govori italijansko. Kje so bili šele italijanski nadnapisi, s katerimi so danes opremljene vse produkcije SSG! Iskanje neizhojenih poti je kasneje zajelo tudi to področje.  

---