S čim pa vi mašite luknje tišine?

Dežuje. Kakšno lepo sonce je danes! Joj, ta burja, gre prav do kosti. Že dolgo ni tako deževalo. Lep dan danes, ne? Ma kakšna vročina, se ne da ne živet ne umret. Ooo, kako sneži, so vam posipali klanec na Markovcu? Premrzlo je, komaj čakam poletje. Prevroče je, komaj čakam, da se shladi.

Pogosti pogovori čakajočih v čakalnih časovnih in fizičnih prostorih. Vreme, kako razpeta, zlajnana in ofucana, a priročna tema. Vreme namreč vedno JE. Kadarkoli si lahko kaj (ne)zanimivega o njem povemo in zgradimo most besed v votlem prostoru. In z Jupitra Jupitračani vidijo, da človečki na Zemlji mašimo luknjo neprijetne tišine, ki nas pogosto “straši”, ko nekje obtičimo z nekom, ki ni ravno naš prijatelj, je pa zelo znani znanec, ki ga s tišino ne moremo ignorirati, ker bi izpadli ošabno, introvertirano, čudno. In potem - no, pa dajmo malo o vremenu. V resnici nas vreme ne zanima, niti malo in niti slučajno, razen če smo ravnokar posadili paradižnike, artičoke ali melancane in nam bo suša/povodenj/toča uničila naš dragoceni pridelek, ali če imamo preluknjan dežnik.

Vprašanja: “In? Kako smo kaj?” ali “Kaj pa drugače, kako gre?” so več ali manj fraze, na katere dejansko ne pričakujemo realno resničnega, predvsem pa ne dolgega odgovora. To so druge vrste mašil tišine, kjer na nek način “nastrada” izprašani, saj pogosto ne ve, kaj bi odgovoril, ali pa, najbolj pogosto, mimogrede odgovori samo: “V redu.” “Dobro.” “Gre, hvala.” Ali pa: “Ne bi moglo biti bolje.” Včasih izprašani ne ve zagotovo, če je dovolj samo “Dobro sem, hvala.” In če v resnici sam ni dobro - ali naj to pove? Ker bo verjetno sledil vprašujoč pogled in vprašanje: ”Zakaj? Kaj pa je narobe?” In se mu morda ne bo dalo odgovarjati, zakaj ni najbolje in da že dva dni ni jedel ali da je imel včeraj karambol ali da ga je razkurila žena ali razočaral mož. In verjetno izpraševalca to niti ne bi iskreno zanimalo, razen če ti ta človek ni blizu.

Vprašanja: “In? Kako smo kaj?” ali “Kaj pa drugače, kako gre?” so več ali manj fraze, na katere dejansko ne pričakujemo realno resničnega, predvsem pa ne dolgega odgovora.

Prejšnji teden sem se zalotila, da sem prijatelja vprašala “Kako si?” in počakala samo pol sekunde, da je odgovoril “Dobro”, potem pa takoj nadaljevala z drugo temo, čeprav mi je želel povedati še nekaj o svojih otrocih in ženi, ker se res dolgo časa nisva slišala. Nehote sem ga prekinila. Po minuti pogovora o drugih rečeh sem se mu opravičila: “Ej, oprosti, prej sem te vprašala, kako si in nisem niti počakala do konca, da mi odgovoriš. Nisem želela biti nesramna ali ne-empatična. Prosim, povej mi, kako so tvoji, res me zanima.” In čisto zares me je zanimalo, samo nespretna sem bila in sem hlastala po nekih drugih informacijah, ki so bile v resnici veliko manj pomembne. Nasmehnil se je in mi povedal to, kar mi je verjetno želel povedati že prej ...

Koliko smo v pogovorih res prisotni, koliko poslušamo in predvsem - ali slišimo? Ali slišimo, kdaj gre za frazo in kdaj se fraza pričakuje nazaj ali kdaj gre za iskreno vprašanje, na katerega se pričakuje iskren odgovor?

Pretok misli, besed, čustev med ljudmi v oceanih komunikacij pogosto izgubi svoj jaz. Nekje po poti ga pobere in obleži kot oglodan obcestni kamen. Ostanejo prazne školjke s sicer prav lepimi ohišji, a kakšne posebne vsebine ni najti. In včasih to tudi ni potrebno. Zakaj bi znancu na avtobusni postaji razlagali o razmišljanju glede ozonske luknje, prečkanja žabic prek cestišča ali dredov vaše nečakinje. Razen če imate pred seboj v prvem primeru ekologa, v drugem biologa ali komunalnega delavca in v tretjem frizerja. Potem bi to seveda šlo.

Poiskati nedolgočasno temo, ki leži v presečni množici s sogovornikovim bitjem, je vrlina, skoraj umetnost. A tako klepetanje je lahko najbolj ubran mali pogovor, kar jih lahko najdete. Če sogovornika tudi dejansko z iskrenim zanimanjem poslušate/slišite in on vas - pa ne na dooolgo -, zna pa to postati dragocen droben del dneva in ne le mimobežno friziranje fraz. Koga bo kdo volil novembra, znancev ne sprašujte. Ne na avtobusni postaji in ne pred zobozdravnikovimi vrati. A pogovor, brez imen, o tem, kakšen mora/bi moral biti župan/županja in mestni svetniki/svetnice, je ne le zaželen, ampak NUJEN. In to tak brez fraz, brez celofana in brez nakladalnih floskul. Direkten, konkreten, globok, iskren, neobremenjen z ničemer. Opravite tak pogovor. Mali veliki. Z drugimi in s samim seboj. Po možnosti preden se nenadoma znajdete v intimi volilne kabine. Takrat je lahko že prepozno.


Najbolj brano