Ko te preseneti beseda “hvala”

To je resnična zgodba o resničnem presenečenju. Presenečenju z olimpijskim presežkom, ki poboža po hrbtu srca, ki podari smisel filozofski biti, ki nahrani tudi že obilno nahranjeno dušo. Ki glasno in razločno pove, kako malo je treba, da drug drugega vsaj za kak trenutek osrečimo. Trenutek, ki odriva dimenzijo časa in ostaja večen kot večne umetnine.

Ksenija Benedetti
Ksenija Benedetti 

Julija me je moja dragocena sodelavka Karmen obvestila, da bi se rad pri meni oglasil nekdanji sodelavec, ki sem gaprek študentskega servisa pred na okroglo desetimi leti zaposlila v Protokolu. Z nami je potoval med protokolarnimi dolžnostmi približno dve leti. Bil je miren, delaven, prijazen, ponosen, včasih morda malce jezikav, ampak to sem jemala kot pozitivno lastnost. Nad večnimi kimavci nisem navdušena.

Njegova prošnja je zvenela polifonično in jasne melodije zato nisem mogla razbrati. Zato sem nekaj trenutkov pletla misli o tem, zakaj neki bi se po tolikih letih rad oglasil pri meni. Potrebuje službo? Ima kakšne težave? Potrebuje kakšen nasvet, priporočilo? Niti na rob tega miselnega pletiva mi ni padel razlog, ki ne bi bil povezan s tem, da fant od mene nekaj potrebuje. Zakaj bi se sicer želel srečati z mano? Ker sem bila pred poletjem zaradi mnogih razlogov v stiski s časom, sem ga prosila, če se, razen če je nujno, lahko oglasi konec avgusta. Ni bilo nujno.

Imela sem močno pekočo slabo vest: da sem imela zapackane misli in da nisem niti slučajno verjela, da je razlog za obisk “le” zahvala.

Konec avgusta me moja dragocena Karmen spomni na njegovo prošnjo in prosim jo, da mu ponudi termin in ga vpraša, kaj bo tema srečanja. Proti koncu delovnega dne mi Karmen, tudi sama malce presenečena, pove: “Rad bi se samo prišel zahvalit.” Zahvalit??? Zahvalit za kaj? In zakaj po tolikih letih? Priznam, nisem prav nič verjela, da je to pravi iskreni razlog za prošnjo za srečanje. Mislila sem si, da je za to pretkano zaveso zahvale skrito kaj drugega, nič eterično dišečega. Ampak okej. Naj bo. Itak težko rečem ne.

Čez dva dni pride fant k meni. Pride v brezhibni obleki, z brezhibno kravato in brezhibno zloščenimi čevlji. Ves njegov outfit mi je bil grenko sumljiv. Karmen podari škatlo čokolatinov za vse nekdanje sodelavce v Protokolu, lačne sladkega. Meni prinese rožico. Prijazno se pozdraviva in povabim ga v svojo protokolarno sobano. Začneva s tako imenovanim malim pogovorom, on meni - slišal sem, da greste novim izzivom naproti, jaz njemu - kako in kam so zavile vaše poti po odhodu iz Protokola. Pripoveduje mi o življenju v Londonu, pa v Avstriji in Abu Dhabiju. Pove, da se je pred kakim letom vrnil v Slovenijo, da ima super službo v nekem super podjetju in da je zelo zadovoljen. In pove, da ima otročka.

Ker nerada posvečam veliko časa malemu pogovoru, ga hitro in neposredno vprašam, kako mu lahko pomagam. Odgovori mi z besedami, ki so me za nekaj trenutkov okamenele: “Nič ne potrebujem. Ko sem slišal, da odhajate iz Protokola, sem se vam želel zahvaliti. Zahvaliti, da ste mi pred desetimi leti dali priložnost, da sem bil del vašega kolektiva. Od vas sem se veliko naučil, pa ne le o protokolu. Tisti dve leti je bilo moje osebno življenje zelo žalostno, tudi kruto, in ne vem, kako bi končal, če ne bi imel dela pri vas in z vami. Veliko ste mi dali. Tu, v Protokolu, je bila moja opora, moje zavetje, moja stabilnost. Nikoli ne bom pozabil, kaj ste mi nekoč rekli: da človeka spoznaš po odnosu do tebe v trenutku, ko od tebe prav ničesar ne potrebuje. In čutil sem, da se vam moram zahvaliti, osebno, ne prek pisma ali elektronskega sporočila. Samo to sem vam želel povedati.”

Imela sem močno pekočo slabo vest: da sem imela zapackane misli in da nisem niti slučajno verjela, da je razlog za obisk “le” zahvala. Ampak česa takega res nisem navajena od ljudi, ki niso moji najbližji in ki niso Karmen, Zdenka, Mojca ali Katja, moje najožje sodelavke. Razlogi za zaprosila za srečanje z mano so vedno popolnoma drugačni. Brez presenečenj z olimpijskimi presežki, brez božanja po hrbtu srca, brez smisla filozofski biti, tudi hrane za dušo je po navadi bolj malo, čeprav se kdaj to slednje med službenimi pogovarjanji s kom celo zgodi.

Zahvalila sem se mu in mu povedala, da mi je njegov obisk veliko pomenil, me svetlo presenetil in mi dal tudi misliti. Poslovila sva se prisrčno, oba posuta s čustvenim presežkom dneva, tedna, meseca.

Ni mu bilo treba. Ravno ZATO je bilo to neobičajno srečanje tako zelo dragoceno. Morda moram tudi jaz opraviti še kakšen podoben obisk, ki mi ga ni treba. Kaj pa vi?

Ksenija Benedetti,

šefinja Protokola RS,

sobota@primorske.si


Najbolj brano