Med domačini v Dolenjah in Jelšanah: “Se bomo zdaj ograjevali in zapirali mi?”

Potem ko so ilirskobistriški svetniki odločno in soglasno izrazili nasprotovanje sprejemno-registracijskemu centru za migrante na mejnem prehodu Jelšane, smo se odpravili v obmejni vasi Jelšane in Dolenje. Domačini potrjujejo, da jih ne pesti le preobremenjenost s tranzitnim prometom, temveč tudi povečano število migrantov, ki so že močno spremenili njihovo vsakdanje življenje.

DOLENJE, JELŠANE > “Dobrodošli v naši vsakodnevni realnosti,” nas pozdravi Elena Ujčič iz Dolenj, potem ko v soboto popoldne za pot od Postojne do Dolenj porabimo uro in pol, od tega skoraj pol ure, da se premaknemo iz enega do drugega konca vasi. Večkilometrske kolone v obeh smereh je ob oblici prometa tokrat povzročil semafor zaradi del na cesti. V Dolenjah bodo končno dobili pločnik in prehod za pešce, saj je bil zdaj pravi podvig že prečkati cesto. “A to osnovnega problema ne bo rešilo. Ne gužve in ne kamionov se ne bomo rešili. Nujno bi potrebovali avtocesto, ki bi promet speljala ven iz vasi,” pravi Ujčičeva. Tudi ko ni semaforja, kolone skozi vasi niso nič krajše zaradi čakanja na prehod meje. “Kako je živeti v takih razmerah? Če bi imeli kolesa na hišah, bi jih verjetno vsi premaknili drugam.”

Ljudje ne bodo več tiho

Da bi opozorili na vse bolj nevzdržno življenje ob cesti, po kateri se več mesecev valijo kolone turistov - odkar je država sprostila tovorni promet tudi na cesti Postojna-Jelšane pa tudi tranzitni tovornjaki, tudi 500 in več na dan - so pred nekaj dnevi pripravili prvi protest.

Elena Ujčič

domačinka iz Dolenj

“Če bi imeli kolesa na hišah, bi jih verjetno vsi premaknili drugam.”

“Ljudje so bili tukaj vedno tiho, vse so potrpeli, vdani so bili v usodo. Zdaj pa so se začeli počasi oglašati, kar kaže, da jim je res vsega dovolj,” poudari Patrik Saftič. “Tri četrt firm na Bistriškem se je zaprlo, so samo še trgovine. Če greš do Postojne, potrebuješ 45 do 50 minut za teh ubogih 30 kilometrov. Žalostno. Zdaj pa nas mora biti strah še zaradi migrantov.”

Zato, kot napovedujejo, ne bodo tiho niti glede migrantske problematike.

“Če živimo v demokraciji, sprejemno-registracijskega centra tukaj ne bo, saj ga krajani nočemo. Protestirali bomo, dokler bo treba,” je odločen Domen Saftič.

Doslej slišani argumenti policije in ministrstva, da bi ob morebitnem povečanju števila migrantov, ki jim zgolj z zmogljivostmi ilirskobistriške policijske postaje ne bi bili več kos, center pomenil lažje in hitrejše obvladovanje situacije, jih ne prepričajo.

“Že zdaj nimajo stvari pod kontrolo. Kaj bo šele, ko bo tukaj 200 migrantov in več, policistov pa ne bo prav nič več, ker jih ni? Takšne popisne centre smo že videli. Migrantov še nikoli niso hitro popisali in odpeljali. Po tri, štiri dni stojijo. V vasi živi 200 ljudi, center pa bi lahko sprejel 350 migrantov,” Domen Saftič sporoča, da še enega tveganega bremena ne bodo sprejeli.

Zdaj gre po ocenah domačinov dnevno skozi vas med 20 in 50 migrantov. Ob vseh urah dneva. Prevladujejo mladi fantje, žensk oziroma družin z otroki je malo. Število se je povečalo v zadnjih mesecih. Če so bile še ne tako dolgo nazaj ilegalne migracije nekaj, kar se je dogajalo globoko v gozdu, daleč od oči domačinov, jih zdaj, kot pravijo, srečujejo dnevno, dobesedno na svojih dvoriščih.

Živijo v strahu

“Ko v gozdu prečkajo mejo, sledijo daljnovodu, ki jih pripelje v vas. Prav pri naši hiši skupine redno prihajajo iz gozda. Policija jih je samo na našem dvorišču prijela že najmanj 20-krat. Ne upirajo se in niti ne skrivajo,” pove Karmen Samsa. Drvarnica na njihovem vrtu se je spremenila v garderobo. Ker imajo sadovnjak zaradi preteklih tatvin pod videonadzorom, lahko, kot pove njen mož Toni Samsa, tako rekoč vsak dan na posnetku preštejejo, koliko skupin je šlo mimo. “11-letnemu sinu, ki se je šel peljat s kolesom, so zadnjič ponujali 20 evrov, če jim prinese štruco kruha. Prestrašen je prihitel domov,” pravi Samsova.

Marsikdo od domačinov jim sicer ponudi tako hrano kot pijačo. Ne gre zato, da bi bili brezbrižni do njihovih usod, a od blizu slika ni tako črno-bela kot iz ljubljanske stolpnice, pravijo.

“Živimo v stalnem strahu. Saj verjetno velika večina nima slabih namenov, a kako naj bomo povsem mirni?” sprašujejo. Enkrat so migranti v vasi že vdrli v prazno hišo, vdirajo v vikende, zabeležili so tudi že več poskusov vdorov v avtomobile, kraj koles. Pobirajo jim pridelke po poljih in sadovnjakih. Za seboj puščajo oblačila, osebne potrebščine, smeti.

Bojijo se puščati otroke same doma. “Začeli smo se zaklepati, zaklepamo avtomobile. V gozd na sprehod ne hodimo več,” dodaja Ujčičeva. “Radi bi samo normalno živeli naprej. Tukaj vlagamo celo življenje. Zakaj? Da bomo zdaj živeli v strahu? Ali naj se zdaj mi ograjujemo in zapiramo v hiše?” sprašuje Patrik Saftič.

Nagovarjajo jih za prevoz

“Zadnjič je nekdo potrkal na vrata. Nisem se ga rešil več kot eno uro. Ponujal mi je denar in me prosil, da jih nekam prepeljem. Ko potujejo čez balkanske države, so očitno navajeni, da pri domačinih brez težav dobijo takšne prevoze,” pove Samsa.

Domačini natanko vedo, kje potekajo njihovi prehodi in kje jih pobirajo prevozniki. Če bi jih policija večkrat počakala na teh točkah, bi se, kot pravi Domen Saftič, verjetno spet umaknili globlje v gozd, s čimer bi dosegli vsaj to, da jih v vasi ne bi bilo več toliko.

Edina rešitev pa je po njihovem v boljšem nadzoru in nepropustnosti schengenske meje.

Vse, ki se ne strinjajo z njimi, vabijo, da pridejo za en teden živeti k njim. “Če tega nisi izkusil na lastni koži, nas težko razumeš.” Ujčičeva pravi, da sobo s polnim penzionom ponudi brezplačno.

---