“Bil je kot lep, sončen dan”

Oliver Dragojević (1947-2018) je v več desetletij dolgi karieri in na 23 studijskih albumih nanizal številne brezčasne uspešnice in z njimi podložil lepe pa tudi težke trenutke v življenju poslušalcev različnih generacij. Novica o njegovi smrti je v včerajšnje jutro zarezala na območju celotne nekdanje skupne države in pretresla mnoge njegove oboževalce in glasbene prijatelje. Tesno je bil povezan tudi s Primorsko in Slovenci v Italiji.

SPLIT > Posnetki številnih Oliverjevih največjih uspešnic - Vjeruj u ljubav, Galeb i ja, Moj lipi andjele, Malinkonija, Trag u beskraju, Cesarica ... - so včeraj preplavili družbena omrežja. Oboževalci, glasbeni sodelavci in prijatelji so se tako poklonili ob slovesu “legende”, “človeka neverjetnega talenta in karizme”, “enega največjih, kar jih je bilo”. Oliver Dragojević je umrl včeraj zjutraj v splitski bolnišnici po leto dni trajajoči bitki z rakom. 7. decembra bi dopolnil 71 let.

Od orglic do Copacabane

Z glasom in doživeto interpretacijo je navduševal stroko in občinstvo. Nastopal je po vsej nekdanji Jugoslaviji in na tem območju ostal priljubljen tudi po njenem razpadu. Prvi instrument, prek katerega se je začel zbliževati z glasbo, pa so bile orglice. Petletnik, ki je “pihal” vanje, je tako navduševal sosede z ulice ter potnike na ladji, ki je Split povezovala z Velo luko, rojstnim krajem njegovih staršev. Pri desetih je vzel v roke kitaro, leta 1961 nastopil na otroškem festivalu s pesmico Baloni, kasneje pa v Splitu končal nižjo in srednjo glasbeno šolo, kjer se učil igranja na klarinet in klavir. Nekaj časa je nastopal z bratom Aljošo, eno leto prepeval v zasedbi Dubrovački trubaduri, bil član skupine More, potem pa se je pridružil bendu Batali, kjer je igral klaviature in prepeval, ter z njimi preigraval uspešnice Elvisa, Beatlov, Kinksov ...

Za Oliverjevo kariero je bilo prelomno leto 1974. Takrat je na splitskem festivalu zapel skladbo Šta če mi Copacabana. Dobil je nagrado občinstva, kot je povedal v enem od pogovorov z Zlatkom Gallom pa je bila ta pesem zanj “usodna”, saj je takrat prvič v življenju o sebi začel razmišljati kot o pevcu. In ni bil edini. Organizatorji festivala v Splitu so ga naslednje leto povabili, naj odpoje skladbo Galeb i ja, ki jo je napisal Zdenko Runjić.Nagrade sicer takrat nista dobila, je pa to sodelovanje preraslo v tandem, ki je nanizal nešteto uspešnic - med njimi tudi Skalinado, Oprosti mi, pape, duet z Borisom Dvornikom Nadalina, Vjeruj u ljubav, Stine, Dišperadun, Rojena valo, Svoju zvizdu slidim, Piva klapa ispod volta ... Runjićje namreč kar tretjino skladb (vseh je približno 600) napisal za Dragojevića. Prva njegova studijska plošča Ljubavna pjesma nosi letnico 1975, do predlani, ko je izšla Familija, pri kateri je sodeloval z Gibonnijem, s še enim od avtorjev mnogih svojih uspešnic, jih Oliver je nanizal še 21.

13 let s Faraoni

V začetku osemdesetih pa se je njegova glasbena pot srečala s primorsko zasedbo Faraoni, ki ga je spremljala kar 13 let. “Prvi skupni koncert smo odigrali v Beogradu, v Domu sindikata, kjer je bila takrat največja dvorana v mestu. Tega nastopa ne bom nikoli pozabil. Ker je bila dan prej dvorana zasedena, nismo imeli nobene vaje ne generalke. 'Fantje, samo mirno in počasi, brez živčnosti. Jaz bom začel, vi se mi priključite in bo šlo,' nam je rekel. In je šlo takrat in še velikokrat,” se prvega skupnega nastopa z Oliverjem spominja Nelfi Depangher.V skoraj desetletju in pol je sledilo ogromno skupnih koncertov po državah nekdanje Jugoslavije pa tudi v Avstriji, Kanadi, Združenih državah Amerike. Depangher je poskrbel, da Dragojevićeva skladba U Bašku vodu živi tudi v slovenščini - v ušesa se je usedla pod naslovom V San Simonu, Oliver pa se je Faraonom pridružil tudi pri skladbi Peškador. “Bil je izreden klaviaturist, pevec, ki ga vsi poznamo in imamo radi in glasbeni sodelavec, ki je znal svetovati mehko in nevsiljivo. In bil je prijatelj. On bi moral krojiti vreme. Vedno, ko si bil z njim, je bilo vse čisto in jasno - bil je kot lep, sončen dan. Vsi Faraoni in naše družine smo vest o Oliverjevem odhodu sprejeli z veliko žalostjo. Pretreseni smo ... Odšel je 29. julija kot pred 15 leti naš Ferdo Maraž ..”

Dolgoletni pevec Faraonov Slavko Ivančić nam je včeraj dejal, da je verjel in upal, da bo Oliverju vendarle uspelo premagati bolezen: “On je trma, on bo to zmogel, sem si govoril, pa se, žal, ni izšlo tako. Za vedno mi bo ostal v spominu ne samo kot izjemen pevec in glasbenik, ampak kot velik človek in prijatelj, vselej duhovit in pozitiven, pripravljen pomagati in delati samo dobro. Ko sva se ob neki priložnosti videla po moji nesreči, me je pozdravil v svojem slogu: 'Kaj jamraš, super izgledaš!'. Vsi bomo jokali za njim, ne le Hrvaška, temveč ves Balkan.”

Velik in iskren prijatelj obeh Goric

Za Oliverja se je zdelo, da da ni ovire, ki je ne bi zmogel preskočiti - prepeval je tudi na najslovitejših svetovnih koncertnih prizoriščih: v newyorški Carnegie Hall, londonski Royal Albert Hall, pariški Olympiji in operni hiši v Sydneyju. S preprostostjo, širino, prijaznostjo in karizmo je navduševal tudi izven koncertnih dvoran. “Veliko občinstva je imel ne samo med Slovenci v Italiji, ampak po vsej Furlaniji-Julijski krajini,” pojasnjuje Igor Komel, direktor Kulturnega doma Gorica. “Od decembra 1999, ko je prvič nastopil pri nas, je imel v našem prostoru približno 30 nastopov. Med drugim tudi v gledališču Verdi v Gorici, v Kulturnem domu v Trstu, na Vrhu v sovodenjski občini, pa tudi na goriškem gradu, v Proseku, Dolini,” našteva Komel in poudarja, da je bil Oliver Dragojević velik in iskren prijatelj Gorice in Nove Gorice. “Tesno je bil navezan na naš prostor. Razumel ga je tudi z manjšinskega vidika in zato smo mu leta 2005 podelili nagrado čezmejnega festivala Across the Border.”

---