Kako se je obnašala hrvaška predsednica?

Fuzbal je začasno lepilo. Lepi in združuje nezdružljivo. Vsi smo Zagreb. Vsi smo Pariz. Sama sem stranski igralec med gledalci. Vem, kdo je Fabio Capello, Maradona, Jose Mourinho, Gianluigi Buffon in Didier Deschamps. In Zlatko Zahovič. Vem celo tudi to, kaj pomeni pasivni in aktivni prepovedani položaj. In včasih pogledam polfinale svetovnega prvenstva. In finale.

Ksenija Benedetti
Ksenija Benedetti 

Veseli me iskreno rajanje živopisanih navijačev z ustvarjalnimi kostumi in makeupi in trenutna pozaba vsakodnevnih utrujajočih težav in temnih bremen. Trenutna, pravim. Ker se realnost po nekajdnevni pavzi v predalu itak neizbežno vrne. V težkih nahrbtnikih.

Raje kot z nogometnimi preigravanji se zabavam z opazovanjem obnašanja nogometašev in nebesedne komunikacije sodnikov. Nekateri nogometaši bi si zaslužili oskarja v kategoriji kaskaderska umetnost padanja ali glumaška umetnost zvijanja nad bolečino, ki je ni. Visoka pesem obrazne mimike nekaterih, ki presega igro največjih filmskih in gledaliških igralskih ikon, me iz srca nasmeje. Laganje za machiavelistično dosego cilja = zmage ni hrana po mojem okusu, se pa pri fuzbalu ob tem nemem filmu neizmerno zabavam.

Ampak predsedničina iskrena, strastna podpora “njenim” nogometašem, njeni objemi, tudi njena obleka in na koncu njena z nalivom uničena frizura, je bila zame ena najbolj svežih in svetlih slik nogometnega finala.

Ti dragoceni trenutki zmagoslavja, neskončne sreče in žarečih oči so bleščeči. Tako sijoče in srečne hrvaške predsednice še nisem videla. Ne razumem napadov nanjo. Da je osramotila funkcijo predsednice. Da se tako na taki funkciji pač ne obnaša. Zakaj že??? A ne sme človek na visoki politični funkciji pokazati svojih čustev in - ja - tudi strasti? A ni fama nedostopnih ledenih obrazov politikov, nabasanih s strogimi, rigidnimi protokoli in vzvišenostjo, že zdavnaj mimo? Pa pustimo politiko v oklepaju. Pustimo v oklepaju tudi to, da politiki politiko delajo tudi stisnjeni ob bokih uspešnih in popularnih športnikov, kadar le morejo in tudi če so izžvižgani. Pustimo v oklepaju arbitražo in vse druge zataknjene zanke Slovencev s Hrvati. Ampak predsedničina iskrena, strastna podpora “njenim” nogometašem, njeni objemi, tudi njena obleka in na koncu njena z nalivom uničena frizura, je bila zame ena najbolj svežih in svetlih slik nogometnega finala. Pa si mislite, kar hočete. Bi si pa želela še kakšen tak ali podoben čustven in strasten dogodek visokih državnih predstavnikov tudi na drugih področjih, recimo ob drugačen tesen bok: kulturi ali znanosti. Tam takih strastnih navijačev žal ni kaj dosti videti.

Z zanimanjem gledam pričetke tekem. In posnetke ob izvajanju himen. Hrvati so desno roko položili na srce, Francozi ne. Oboji so peli. Stvar navade. Nekateri pravijo, da roka na srcu med izvajanjem himne simbolično izraža večje spoštovanje do himne kot državnega simbola. Morda. Spominjam se uradnega obiska nekdanjega predsednika dr. Danila Türka v Venezueli. Ob pričetku vojaških časti se vedno zaigrata himni gosta in gostiteljice. Navadno le v inštrumentalni obliki. V Venezueli smo doživeli, da nam je njihova garda slovensko himno tudi zapela. V perfektni slovenščini. Iz njihovih ust je zvenelo veličastno in tudi če Slovenci nismo ravno navajeni ob himni peti, je del slovenske delegacije ob tem izvajanju avtomatsko začel plaho peti. Kar povleklo nas je. Sram nas bi bilo, če ne bi.

Odnos do državnih simbolov je pri športnih prireditvah poln zanosa. Zato “opravičimo” publiki ploskanje po himni, kar se sicer po protokolarnih pravilih ne počne (sicer ne razumem geneze in bistva tega pravila, svečanost se z aplavdiranjem namreč ne bi smela izgubiti). Na svoje športne umetnike smo resnično vsi iz srca ponosni. Veliko manj tega ponosa veje ob državnih proslavah in čeprav obiskovalcem delimo slovenske zastavice, se je le izjemoma zgodilo, da so ljudje z njimi mahali, kaj šele mahali tako vzneseno kot na kakšni športni tekmi. Meni drag Dušan Jovanovič je v eni izmed njegovih briljantnih kolumen izzivalno zapisal: “Zastava in grb bi morala biti v funkciji grešnega užitka. Da bi se nam pocedile sline vsakič, ko bi obesili zastavo na drog.” Očitno se nam sline dramatično bolj cedijo, ko navijamo za naše športnike kot ob praznovanjih državnih praznikov. O razlogih je bilo ponujenih že veliko besed, sama bi gotovo našla še kakšnega, a o tem raje kdaj drugič.

Svetovno nogometno prvenstvo je mimo. Iger smo se za nekaj dni najedli. Kruha pa (vsi) žal še ne.


Najbolj brano