Manj znani Piran

Za vrati galerije Hermana Pečariča se pred gledalcem razgrne manj znani, skriti Piran, odet v tišino in modrino.

Razstava Piran - Pirano je nastala v sodelovanju Obalnih galerij in piranske Italijanske skupnosti.  Foto: Natasa Fajon
Razstava Piran - Pirano je nastala v sodelovanju Obalnih galerij in piranske Italijanske skupnosti.  Foto: Natasa Fajon

PIRAN > Kontrast skoraj ne bi mogel biti večji: v žgočem popoldanskem soncu se po piranskih ulicah zgrinjajo turisti, v mešanico jezikov reže šviganje motoristov, iz vsakega lokala pljuska drugačna glasba, nad strehami letajo gostobesedni in glasni galebi ...

V galeriji pa čisto drugačen Piran gledalcu kažejo slike Fulvie Zudič (1961). Mesto, v katerem živi in dela kot organizatorka kulturnih prireditev, je naslikala že ničkolikokrat.

Trije letni časi

Piran je - tako kot tukajšnje soline, pokrajina, arhitekturna dediščina istrskih obmorskih mest - stalnica v njeni umetnosti, pa naj gre za slikarstvo, ilustracijo, keramiko ali scenografijo. Leta 2001 je v galeriji Krka v Strunjanu predstavila Piranske dame - ciklus slik, v katerem je stavbe, ki z zunanjostjo prepoznavno oblikujejo veduto Pirana, upodobila kot ženske figure. Sedemnajst let pozneje v galeriji Hermana Pečariča gledalca vabi v staro mestno jedro, v ulice, ki so precejšnja neznanka tudi za marsikaterega domačina.

Vznemirjale so jo in navdihovale, zato jih je obiskovala v treh letnih časih: jeseni, pozimi in spomladi - v različnih delih dneva, ko so se kopale v različnih svetlobah, jih je skicirala in fotografirala. Potem je v ateljejih v Piranu in Parecagu na platna prenašala interpretacije vsega, kar je v teh “nevidnih” ulicah doživela, videla, začutila, si skicirala v čustveni spomin.

Od zgodovine do spomina

“Skozi spomine, razmišljanja, mentalne in emocionalne procese jih je podoživljala kot enkratno stvarstvo številnih, neimenovanih rodov prebivalcev, ki so stoletja soustvarjali mesto, ter hkrati kot prizorišča njihovih neštetih, danes večinoma za vedno pozabljenih zgodb in usod,” v katalogu piše kustosinja Nives Marvin.

Avtorica, ki je iz slikarstva diplomirala na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah, v novem ciklu ostaja zvesta slogu, po katerem je tudi širše prepoznavna.

Piranske ulice s pročelji, arhitekturnimi elementi in detajli pred gledalčevimi očmi zaživijo v močnih, suverenih linijah in barvnih ploskvah - tokrat v različnih odtenkih modre. Kot ugotavlja kustosinja, so ti motivi za slikarko nosilci intimnih simbolnih pa tudi univerzalnih pomenov. S slikami se poklanja svojemu Piranu, mestu, ki je po besedah Nives Marvin zgodovinsko, etnično, geografsko in civilizacijsko zelo posebno in neprimerljivo: “Na podobah jasno prepoznavamo staro žlahtno mediteransko-beneško mestno stavbno zapuščino z ozkimi ulicami, oboki, pročelji hiš z značilnimi stavbnimi členi. So kot avtoričini hommagi najlepšemu znotraj mestnega jedra in v vsemu v izvorni piranski urbanistični ureditvi, torej tistemu, česar sprehajalec pogosto ne vidi.”

Razstava bo na ogled do 28. avgusta.


Najbolj brano