Ko dajejo Primorci takt

Slovenija ima svoje mesto na svetovnem vinskem zemljevidu, vendar je njena prepoznavnost dokaj majhna. Nekoliko bolj poglobljeni poznavalci seveda vedo zanjo, poznajo jo tudi ljubitelji sonaravna pridelanih vin, zlasti maceriranih belih vin, v fokusu povprečnih pivcev vin pa je ni. Pravzaprav bi bila težko, saj je slovenska pridelava majhna, velika večina vina pa popitega doma. Količinsko je slovenski izvoz vin skromen, a gre pri njem v veliki meri za kakovostni vrh in tudi za doseganje kar visokih cen.

V minulem desetletju se je v slovenskem vinskem sektorju zgodil pomemben premik, ki je daleč najbolj izrazit na Primorskem: stremljenje h kakovosti, vse več znanja in razumevanje trga so najbolj prodorne vinarje navdali s samozavestjo, ki je nadvse pomembna za stopanje po mednarodnem parketu. Iz sledilcev so se nekateri prelevili v liderje, ki nakazujejo trende. V trdi in neskončni konkurenci je proaktivna vloga učinkovitejša. Lep primer je z rebulo, ki je v zadnjem času prejela dve nadvse odmevni priznanji: še nestekleničena letnika 2016 iz kleti Marjana Simčiča je bila v enem od najbolj prepoznavnih ocenjevanj v sosednji Italiji razglašena za naj vino leta, rebula iz briške zadružne kleti pa je te dni prejela visoko oceno britanskega Decanterja. Priznanja, ki jih vinski svet še kako zaznava, so ob povezanosti briških pridelovalcev z obeh strani meje in njihovem skupnem nastopanju najboljše zagotovilo, da bo tržišče znalo ločiti med vrhunsko rebulo z briške opoke in cenenim masovnim vinom iz iste sorte, ki ga vse več prihaja z ravnic v severovzhodni Italiji.

Iz sledilcev so se nekateri primorski vinarji prelevili v liderje, ki nakazujejo trende.

Spodbuden in trendovski je tudi preboj, ki je v Decanterju s platinastim priznanjem uspel Ražmanovim iz Gračišča v Istri z macerirano, torej oranžno malvazijo, vinom, kakršnega so v velikih svetovnih ocenjevanjih še pred nekaj leti zavračali. Super za Ražmanove, a super tudi za druge pridelovalce sonaravnih vin in nenazadnje privržence takšne pridelave, ker visoka mednarodna ocena utrjuje pomen Slovenije v tej naglo rastoči niši. Pri tem ne gre le za vino, temveč za življenjsko filozofijo o tenkočutnejšem odnosu do narave in neke vrste partnerstvu za zeleno Slovenijo in zeleni planet. To vedenje je nalezljivo in pri nas vse bolj razširjena doktrina, ne le v kmetijstvu, tudi v turizmu in nasploh.

---

---