“Delovni čas naj se skrajša na šest ur”

Ljubislava Škibin je zdravnica, bila je direktorica zdravstvenega doma v Sežani, predsednica Društva za zdravje srca in ožilja na Krasu, aktivna v Rdečem križu, folklorni skupini, prehodila je Camino de Santiago. Zdaj želi postati še poslanka. Je kandidatka stranke Desus, ker ji je njen program najbliže, pravi.

Kaj boste čez dober mesec, zdravnica ali poslanka?

“Vsekakor bom še naprej zdravnica. Imam dve licenci, za medicino dela, prometa in športa in za splošno medicino, obe podaljšani za prihodnjih sedem let. Želim obe obdržati in verjamem, da bi tudi poslansko delo lahko uskladila z delom v ambulanti.”

“Zagovarjam, da se delovni čas skrajša, denimo na šest ur, saj osem ur nihče ni učinkovit in če sta dve uri izgubljeni, je škoda, da sta izgubljeni na delovnem mestu.”

Zdravnikov je očitno premalo in zdravstveni domovi kar naprej iščejo družinske zdravnike, pediatre ... Kje naj jih najdejo?

“Zadnje čase manjka tudi veliko medicincev dela. Pri nas in po vsej Primorski imamo veliko gnečo, zasedeni smo za tri mesece vnaprej. Za splošno medicino pa ni interesa, bili so razpisi za specializacije, a ni prijav. To je največji problem.”

Kako bi spodbudili zanimanje?

“Vsekakor ne s kaznovanjem ob napotitvah k specialistom. Delo splošnega zdravnika je vse bolj naporno predvsem zaradi administrativnih zadev. Tretjino časa porabimo za administracijo, to pomeni tretjino manj časa za paciente. Informacijske sisteme bi morali prečistiti in poenotiti po vsej državi. Drugo pa ... družinsko medicino bi morali narediti bolj privlačno, na primer s stimulacijo zdravnikov v ruralnem okolju, mogoče tudi s službenimi stanovanji. Poleg tega bi morali po končani fakulteti vsi mladi zdravniki dve leti delati kot družinski zdravniki in če bi tako spoznali delo, bi kdo tudi ostal.”

Omenili ste, da so pri vas trimesečne čakalne dobe, ponekod so daljše od enega leta in še več. Je takšno javno zdravstvo še javno in dostopno vsem?

“Ni, na žalost. Sem velika zagovornica javnega zdravstva in ko sem bila direktorica Zdravstvenega doma Sežana, smo bili črna ovca, ker nismo imeli nobenega koncesionarja. Nič nimam proti njim, a če gremo v koncesije, pojdimo vsi. Če gre le nekdo, uničimo odnose med seboj in do pacientov, skozi koncesije odteka javni denar v zasebne roke.”

Bi si torej prizadevali za ukinitev koncesij?

“Verjetno jih ne bi mogli kar ukiniti. Vsekakor pa bi se zavzemala za takšno podeljevanje koncesij, kot je tudi v programu stranke: le tam, kjer ni drugih možnosti, kjer zdravstveni dom ne uspe zagotoviti zdravnikov. Predvsem bi morali, če bi hoteli skrajšati čakalne vrste, zmanjšati število pacientov pri vsakem zdravniku.”

A za to bi potrebovali več zdravnikov in več denarja za zdravstvo?

“Veliko več denarja ne bi potrebovali, le bolje bi ga morali porazdeliti. To je kot v podjetjih; če je premalo delavcev, delajo nadure, so preobremenjeni in manj učinkoviti, zato je za podjetje ugodneje, če ima več delavcev.”

Kje bi torej prihranili? Pri nakupu opreme?

“Tam sploh. Tako, kot so javni zavodi zdaj zavezani javnim naročilom, je slabo. Sistem prav nagovarja dobavitelje k dogovarjanju, izkoriščanju.”

Pred petimi leti je zdravstvena zavarovalnica za nadomestilo za bolniške odsotnosti namenila 224 milijonov evrov, lani že 314 milijonov.

“Kot nadzornica pri ZZZS zelo dobro poznam problematiko. In lahko rečem, da so nekateri neupravičeno celo dolga leta na bolniški.”

Bi morali bolniške odsotnosti omejiti, uvesti drugačne oblike dela za dolgotrajno bolne?

“Predvsem to drugo. Zagovarjam tudi, da se delovni čas skrajša, denimo na šest ur, saj osem ur nihče ni učinkovit in če sta dve uri izgubljeni, je škoda, da sta izgubljeni na delovnem mestu. Če bi mlade družine delale po šest ur, bi lažje usklajevale življenje, starši bi bili več z otroki, lažje bi skrbeli za starejše člane družine. Z uvedbo šesturnega delovnika bi lahko zaposlili še mnoge brezposelne. Kdor bi želel delati več, pa bi še vedno lahko delal v svojem podjetju.”

Kako bi poskrbeli za starejše? Mest v domovih je premalo, več kot polovica upokojencev prejema pokojnino, ki je nižja od praga revščine.

“Nedopustno je, da delaš 40 let in komaj preživiš. Pokojnino bi morali povišati na najmanj 600 evrov. Glede oskrbe starejših pa menim, da bi morali čim dlje ostati doma, saj se tam najbolje počutijo. Zagovarjam trigeneracijske družine, da svojci drug drugemu pomagajo. Nekateri res potrebujejo domsko oskrbo, a domovi naj ne bodo profitni. Sem velika zagovornica javnega zdravstva, šolstva in sociale. To ne pomeni, da sem proti zasebništvu, a naj bo res ločeno od javnega sistema, ne pa da isti zdravniki delajo dopoldne v javnem zavodu, naredijo najnujnejše in si zagotavljajo delo za popoldne. Poleg tega bi morali urediti dnevne centre za starejše.”

Živite v Škibinih, na pragu Lipice. Kam se ta pomika? Je nov zakon in ustanovitev holdinga prava smer, kaj bi sami predlagali?

“Všeč mi je bilo, da je Lipico prevzelo ministrstvo za gospodarstvo, čeprav je tudi kulturni spomenik. Mislim, da bi bilo treba v turističnem delu dodati kup vsebin, lahko tudi v sodelovanju z zasebnimi vlagatelji, da bi zaposlili ljudi in da bi se v Lipici nekaj dogajalo. Nove vsebine ne bi ogrožale konj, zdi se mi, da bi moral turistični del preživeti konjeniškega, čeprav je prav, da tudi država nekaj prispeva.”

Kaj pa bi kot poslanka poskušali storiti za Kras in Brkine?

“Glede Lipice mislim, da bi morala občina oziroma lokalna skupnost imeti večji vpliv, tak kot država. Lipica bi morala delovati kot center Krasa, ki bi povezoval tudi drugo turistično ponudbo. Prizadevala bi si tudi za spodbude družinskemu podjetništvu, obrti. Za veliko industrijo je Krasa in vse Slovenije škoda. Sem za turizem, ne preveč množičen, tak, ki domačinom prinaša delovna mesta.”

---