Sizifovo delo robota - metafora potrošniške družbe

Boštjana Drinovca širša javnost verjetno najbolje pozna po ciklu malih upornikov in kot avtorja skulpture zlatega jabolka, ki ga v roke dobijo zmagovalci letnega izbora Osebnost Primorske. V Obalnih galerijah se je predstavil že večkrat in vsakokrat presenetil. Gledalca osupne tudi s prostorsko postavitvijo Möbiusov trak, ki bo v razstavišču Monfort na ogled do 3. junija.

PORTOROŽ > Ob razmišljanju, kaj so stalnice v opusu akademskega kiparja Boštjana Drinovca (1973), se odgovor ponudi hitro - neprestano eksperimentiranje. Pa gledalca vseeno preseneti, ko sredi Monforta namesto skulpture zagleda industrijskega robota. Ta z natančnimi in učinkovitimi gibi s kupa na kup prestavlja sol. A gledalec kmalu ugotovi, da se tisti trije kupi, s katerimi je oranžni tehnološki pomočnik obkrožen, prav nič ne spreminjajo ...

Roboti naj bi bili učinkoviti, svojemu pa ste namenili Sizifovo delo. Zakaj?

Boštjan Drinovec, kipar:

“Znanost in tehnologija nam odpirata številne možnosti, od tega, kako jih bomo kot družba uporabili, pa je odvisno, ali nam bosta koristili ali škodovali.”

“Pomembna prednost robotske tehnologije je opravljanje za delavca nevarnih, strupenih in enoličnih del, hkrati pa so izdelki narejeni hitro, vsi so enako kakovostni, optimizirana je poraba energije in materiala. Dokler ne začnemo proizvajati izdelkov, ki jih dejansko ne potrebujemo, se ta tehnologija kaže kot zelo koristna in učinkovita na veliko področjih. Ta hiperprodukcija tako omogoča po eni strani hiperudobno življenje delu prebivalstva Zemlje, po drugi strani pa ekonomijo, ki s prekomerno porabo surovin, energije in odpadkov vodi v uničenje našega planeta. Neskončno ponavljanje prelaganja soli pri Möbiusovem traku je seveda Sizifovo delo in lahko v marsičem ponazarja družbo pretirane potrošnje in hiperprodukcije. A po drugi strani dejavnost robota v Möbiusovem traku ni popolnoma brez učinka. Rezultat je namreč doživetje gledalca, podobno kot v gledališki predstavi, in razmislek o svetu, ki nas obdaja ter njegovi in naši prihodnosti.”

Roboti se nam še vedno zdijo nekaj, kar bolj sodi v znanstveno fantastiko kot v naša življenja. Kaj vas pri njih najbolj fascinira?

“Neskončno ponavljanje prelaganja soli pri Möbiusovem traku je seveda Sizifovo delo in lahko v marsičem ponazarja družbo pretirane potrošnje in hiperprodukcije.”

“Že desetletja nas spremljajo fascinantne televizijske podobe japonske robotizirane proizvodnje, a ko v živo vidiš, kako deluje robot, je ta izkušnja še veliko močnejša. Natančnost gibov, energičnost, učinkovitost in kompleksnost delovanja ustvarijo občutek živosti stroja in prikličejo občutja, ki jih želim deliti z gledalci.”

Kdaj in kako ste sploh dobili zamisel za prostorsko instalacijo Möbiusov trak ?

“Slovenija ima 137 robotov na 10. 000 zaposlenih in je s tem 16. na svetu in tudi krepko nad evropskim povprečjem.”

“Že leta me zanimajo premikajoče se skulpture - mobili, sestavil sem tudi Kakofonični generator, ki je videti in deluje kot nenavaden bobnarski stroj. Ena od izvedb te skulpture je pritrjena na fasado v južnem delu Metelkove mesta. Pred dvema letoma pa sem prek Jureta Mežka spoznal ekipo strokovnjakov za industrijsko robotiko in ideja o uporabi robota je postala uresničljiva. Monfort se je zaradi dostopnosti pokazal kot idealno razstavišče in ker so tam v preteklosti skladiščili sol, se je ideja za uporabljeni material ponudila kar sama. S kustosinjo Tatjano Sirk iz Obalnih galerij sva pripravila projekt, Igor Kumše iz podjetja Robotklinike je posodil robota, Klemen Juvan in Gregor Petak pa sta poskrbela za pripravo robota in programiranje.”

Je robotizacija močna tudi v Sloveniji?

“Vsekakor. A ker so robotske linije varno spravljene v industrijske dvorane, to težko opazimo. Slovenija ima namreč 137 robotov na 10.000 zaposlenih in je s tem 16. na svetu in tudi krepko nad evropskim povprečjem. Te tehnologije so pri nas najbolj prisotne v avtomobilski, livarski in farmacevtski industriji, v Sloveniji pa obratuje tudi tovarna, kjer izdelujejo robote.”

Katere so po vaši oceni prednosti tehnološkega napredka in robotizacije? In katere so pasti?

“Nekaj sem jih že omenil, pomembni pa so tudi učinki na delo. Na prvi pogled se zdi, da bodo ostali delavci brez služb, a za zdaj praksa kaže nasprotno. Spreminja se struktura zaposlenih v proizvodnji, v prihodnosti bo več inženirskega, programerskega in načrtovalskega dela. Če pa pogledamo širšo sliko, lahko vidimo, da nas je razvoj tehnologije, ki jo je prinesla industrijska revolucija, rešil napornega dela. Roboti nas rešujejo enoličnega dela, postavlja pa se vprašanje, kaj bomo počeli, ko nas bodo računalniki rešili še umskega dela. Delo namreč ni le tlaka za preživetje, temveč nas opredeljuje, nam daje občutek, da smo koristni, postavlja nam temelje samozavedanja in samospoštovanja. Znanost in tehnologija nam odpirata številne možnosti, od tega, kako jih bomo kot družba uporabili, pa je odvisno, ali nam bosta koristili ali škodovali.”

Lani je v Pisi prvič v zgodovini človeštva robot dirigiral orkestru. Kako vidite vlogo robotov v umetnosti in umetnika v robotizirani družbi?

“Umetnost se je vedno odzivala na svet, v katerem obstaja. Robotska in širše tehnološka umetnost se že vrsto let lepo razvija, pri nas je zelo dostopna predvsem v Galeriji Kapelica, primer uspešne popularizacije pa je tudi festival Ars Electronica v Linzu. Pomembnejše od fascinacije nad novimi tehnologijami se mi zdi zastavljanje vprašanj in iskanje odgovorov o tem, kako znanost in tehnologijo uporabiti, da nam bosta koristili, namesto zasužnjili ali uničili našo in druge vrste našega planeta.”

Trenutno ste na rezidenci v Londonu. S čim se ukvarjate? Nadaljujete v smeri Möbiusovega traku ali vas zanima nekaj povsem novega?

“Prednost sem dal svojemu zanimanju za umetnost v javnem prostoru. To je področje, ki me privlači vse od študija na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. London je s tovrstno sodobno umetnostjo zelo dobro opremljen, na Greenwichu so, recimo, trajno postavljena sijajna dela Antonya Gormleya, Abigail Fallis, Alexa Chinnecka, Richarda Wilsona ... Čar teh umetnin je, da delujejo v sozvočju s prostorom, v katerega so umeščene in so dostopne širšemu, ne le galerijskemu občinstvu. V sklopu rezidence ministrstva za kulturo se tako posvečam poglobljeni študiji o tem, kako si mestne oblasti in zasebni lastniki pomagajo z umetniškimi fundacijami, umetnostnimi strokovnjaki ter galerijami pri ustvarjanju stika med občinstvom, umetnikom in naročnikom.”

---