Monfort kot glasbena palača drugačne godbe

Piranski Tartinijev trg je bil sinoči odskočna deska festivala Druga godba, ki je drugo leto zapored gostoval v Istri. Nadaljeval se je v portoroškem nekdanjem skladišču soli Monfort s povsem različnima koncertoma.

 Foto: Tomaž Primožič/FPA
Foto: Tomaž Primožič/FPA

PIRAN, PORTOROŽ > Za mnoge je bila zvezda večera skupina Dirtmusic,štirje izkušeni glasbeniki, ki ljubijo surove in hipnotične zvoke, v katere so posejali še tradicionalno glasbilo saz. Skupina je v začetku leta izdala svoj peti, kritiško hvaljeni album Bu Bir Ruya. Kitarista Chris Eckman in Hugo Race sta v sodelovanju s turškim psihadeličnim vizionarjem Muratom Ertelom, vodjo legendarnega benda Baba Zula, ustvarila polnokrven album, močan, domala preroški, ki mu je ritem na koncertu v Monfortu s kirurško natančnostjo dajal še bobnar Milan Cimfe.

Album, ki so ga posneli v Carigradu, krmari med hipnotičnimi ritmi in se spopada s temnimi platmi naše politične resničnosti. “Glasbo, kot je ta, potrebujemo, da ostanemo mentalno zdravi,” je povedal Ertel.

Zaradi snemanja je v Carigrad iz Slovenije, ki je svojo južno mejo zavarovala z žico, odletel Eckman, ki ga poznamo po ustvarjanju s skupino The Walkabouts. Tja je iz Avstralije, kjer begunce z morja odpošljejo za nedoločen čas na oddaljene otoke, prispel še Race, umetnik, ki je med letoma 1983 in 1985 sodeloval v skupini Nick Cave and the Bad Seeds. In tako je zgodba o mejah in zidovih, bežanju in strahu pred izgubo identitete, nenazadnje na naših tleh pisana na nedavnem Forumu Tomizza, povezala mojstre inštrumentov in poezije.

Elektro pop v ritmih vzhodne Afrike

Preden so zaropotali Dirtmusic, je občinstvo v Monfortu v mehak ples zazibala skupina Alsarah & The Nubatones z očarljivima sestrskima glasovoma, glavno pevko Alsarah in spremljevalno Nahid. Njihova glasbena inspiracija se očitno napaja v vzhodnoafriški glasbeni paleti, a se tradicionalni zvoki glasbila oud v izvedbi Brandona Terzica spretno prepletajo z basom in trobento Mawuena Kodjovi in tolkali Rami El-Aasser ter ustvarjajo elektro pop, s čimer se približajo tudi povprečnemu poslušalcu. A sporočilo še zdaleč ni po(p)cukrano, temveč nadvse resno. Begunci, migracije, hrepenenje po domu in sočasno vznemirjenje, ki ga prinaša nov svet, je Alsarah in druščino z rdečo nitjo povezalo z Dirtmusic ter z družbeno ozaveščenimi sporočili prepletlo drugogodbeni večer. Skupino je leta 2010 ustanovila Alsarah, ki je v Monfortu delila vtise svojega intimnega doživljanja obmorske Slovenije ter se ozrla v morje, ki jo povezuje z njej tako pomembnimi kraji.

Strastno tu in zdaj

Že prej je na Tartinijevem trgu domala ekstatično občinstvo sunkovito gibalo z boki, mahalo z glavami in prepletalo roke, ki so skušale posnemati makedonski melos, strast, ljubezen in veselje, s kakršnim so poslušalce v naših krajih že napajali Esma Redžepova in sorodni glasbeniki, ki zlahka odpirajo slovenske, pogosto vase zaprte in sramežljive duše.

Makedonska skupina Ljubojna je sposobna doseči slogo med narodi, zbrisati socialne razlike in v lahkotno gibanje povezati visoke pete, športne sandale in bose noge. Zasedba, ki bi lahko nastopila na srbskem festivalu Guča, a ga ne potrebuje, sije tudi po zaslugi karizmatične pevke Vere Miloševske in njenega pisanega ognja. Ob pevki nastopajo mojstri Oliver Miloševski na basu, bobnar Najdo Šakirov, kitarist Goran Dimitrovski, violinist Igor Milevski, trobentač Demir Kanturovski, Amid Rashid na tenorskem rogu in tolkalec Jašar Rašid. Zapeljevanje je bilo najmočnejše ob interpretaciji skladbe Bella Ciao, kolikokrat pa so izvrstni glasbeniki zamenjali ritem, se poigrali s klasičnimi sinkopami in nas znova sinhronizirali z bitjem srca, ni štel nihče. Ostal je le občutek lahkotnosti in srčne moči, sladko-grenkega življenja, v katerem smo tukaj in zdaj.


Najbolj brano