Nihče ne sme trpeti, še najmanj v bolnišnici!

Grozljiv posnetek mladega bolnika v ljubljanskem kliničnem centru, ki trpi, ker se klicu na pomoč nihče ni odzval, je imel nedavno izjemno veliko ogledov na družbenih omrežjih. Vzbudil je ogorčenje in zgražanje. Če ga ne bi objavil njegov brat, zaposleni še dolgo ne bi ukrepali, čeprav bi morali, in to takoj.

Zdravstvene delavce že poklicni etični kodeksi zavezujejo, da morajo poskrbeti za bolnike tako, da ne trpijo. Pustiti jih trpeti je groba kršitev teh in drugih poklicnih predpisov. Nihče namreč nikogar od zaposlenih ne sili, naj dela, če tega dela ne mara in noče imeti opraviti z bolniki. Ta posnetek, žal je le eden podobnih v nizu izkušenj bolnikov, zbuja bojazen, da so nekateri v zdravstvu tako nezadovoljni s svojo službo, da nočejo delati niti najnujnejšega in se zaradi tega maščujejo bolnikom. Nadrejenim se namreč ne morejo. Tega si niti ne upajo.

“Javnost je pričakovala, da bodo nehumano trpljenje bolnika obsodile strokovne organizacije. Fides, zdravniško društvo in zbornica so se potuhnili, čeprav so dolžni bdeti nad izpolnjevanjem etične zaveze, da nobenega bolnika ne smejo pustiti trpeti.”

Klic na pomoč je povečini nujen. Pustimo vnemar sitne bolnike, ki kličejo za vsako figo, prepričani, da je bolnišnica hotel. Tem je umestno in nujno dopovedati, da ni tako, in jih opomniti, da z nepotrebnimi klici zlorabljajo zaposlene in ovirajo celoten proces dela. A takšnih bolnikov ni toliko kot onih, ki potrebujejo pomoč, kadar pritisnejo na tipko. Vsekakor je bil eden takšnih nujnih primerov omenjeni moški, ki ga v kliničnem centru zdravijo že dve leti in se z njegovim stanjem nenehno nepričakovano zapleta.

Takšen klic zahteva ukrepanje takoj. Pa naj bo to podnevi ali ponoči. Ne glede na to, ali medicinske sestre in zdravniki spijo. Oboji so tam zaradi bolnikov in za to delo plačani. Dolžni so ukrepati takoj in strokovno ter tako, da noben bolnik ne trpi. Kar pa jim ne dovoljuje, da smejo ukrepati celo že vnaprej, prikrojeno lastnim potrebam po nemotenem počitku in samovoljno. Kar se prav tako tu in tam dogaja v vseh bolnišnicah, kjer imajo težke, dementne, zaradi vrste bolezni nemirne bolnike. Nekateri med njimi so zelo zmedeni in tudi ponoči tavajo, kričijo, preklinjajo in so žaljivi do vseh. A vendar obstaja natančno določena etična meja in predpisani (dovoljeni) način ukrepanja tudi za takšne primere.

Dogaja pa se, kar ljudje sami opažajo, da ne le te bolnike, temveč tudi one, ki zaradi stanja bolezni zahtevajo pogostejši nadzor, saj si lahko zaradi zmedenosti celo naredijo škodo, zvečer medicinske sestre dodobra “napolnijo” s pomirjevali. Tako obilno, da so še naslednje jutro odsotni, neprisebni in trdno spijo! Vprašanje pa je, ali jim dajejo zvečer takšne konjske odmerke pomirjeval sestre samovoljno ali po ukazu dežurnega zdravnika. Oboje je nedopustno, lahko celo škodljivo.

Vprašanje je, kakšne trajne posledice vse lahko takšni odmerki povzročijo, še posebej, kadar se vrstijo skoraj vsak večer. Pomembno in utemeljeno je vprašanje, kako in ali sploh vse, kar bolnik prejema v obliki različnih substanc, sobni oziroma lečeči zdravniki, odgovorni za vsakega bolnika posebej, nenehno in sproti preverjajo. Še bolj pa, ali in kako ukrepajo ob odkritju, da je kdo tak odmerek prejel po samovolji dežurnega osebja in v primeru, ko je bil ta nepotreben ali premočan. Zato se dogaja, da so ti bolniki še naslednje jutro med vizito neprisebni, morda le na pol prisebni, ko bi morali zdravniku sami opisati svoje stanje in počutje. Opis zmore le priseben bolnik, brez pomirjeval. Med pogovorom z njim si zdravnik laže ustvari pravilno oceno bolnikovega zdravstvenega stanja in zdravljenja.

Avtor objavljenega posnetka Samir Ćeman je navedel, da se to bratu ni zgodilo prvič. Žal so ga, čeprav so domači temu nasprotovali, premestili z intenzivne enote na običajni oddelek. Če bi ostal v intenzivni enoti, se marsikaj neželenega doslej najbrž ne bi zgodilo. Že zato ne, ker so na intenzivni enoti bolniki pod nenehnim nadzorom osebja. Zaposlene za ta oddelek tudi bolj premišljeno izbirajo. Ćemanu je prekipelo, saj se je v dveh letih zgodilo že toliko nepravilnosti, da ne more več molčati. Tudi v tem primeru je sam v dveh urah prej prišel iz Portoroža do Ljubljane in k bratu, preden se je klicu na pomoč odzval zdravnik. Celo ne tisti, ki je takrat moral skrbeti za bolnike na oddelku. Odzval se je urolog z drugega oddelka. Med tem je vročičen brat trpel neznosne bolečine, za kar je bil kriv zamašen kateter. Zdravnik je najbrž prihitel, ker je izvedel za javno objavo posnetka. Morda si ga je celo sam ogledal. V kliničnem centru so se torej zganili šele, ko si je objavo že takoj ogledalo in jo ogorčeno komentiralo veliko število ljudi. Ti so obsojali malomarno delo zaposlenih. Komentarji so deževali še vsaj tri dni.

Očitno živimo v času, ko je vse več ljudem vse manj mar, kako opravljajo svoj poklic. Čeprav predpisi, pravilniki in poklicni kodeksi narekujejo način dela in tudi ukrepe v nujnih, izrednih razmerah, se nanje požvižgajo in raje strežejo lastnim potrebam. Če pa je za neodzivnost kriva preobremenjenost, je zanjo odgovoren in prvi kriv nadrejeni, vodilni. Tudi kazensko. A prizadeti bolniki in podrejeni zaposleni praviloma zoper nepravilnosti ne vlagajo tožb. Neposredno odgovorni pa vse prepogosto reagirajo šele, ko opis malomarnosti zaide v javnost in kadar je odziv ljudi množičen.

Dandanes postajajo ena najhitrejših možnosti za objavo družbena omrežja, ker je nanje prilepljena vse večja množica, od intelektualcev do šolarjev. Ljudje še najraje sledijo vsemu, kar diši po senzacionalizmu, podrobno razgalja nečednosti, skrajnosti, opolzkosti in krutost. Šele ko objava razkrinka malomarnost, se zganejo tudi zadolženi za to, da do česa takega ne bi prišlo. Ljudje so še zlasti občutljivi za malomarnosti v zdravstvu in dobro vedo, da so v njem zaposleni glasni vselej, ko gre za plače.

Javnost je pričakovala, da bodo takšno nehumano trpljenje in trpinčenje bolnika obsodile tudi strokovne organizacije. Odzvalo in na kratko opravičilo se je le vodstvo klinike. Fides, zdravniško društvo in zdravniška zbornica pa so kot slepi in gluhi kar potuhnili. Pa bi morali reagirati, saj so prvi dolžni bdeti nad izpolnjevanjem etične zaveze, ki določa, da zdravstveni delavci nobenega bolnika ne smejo pustiti trpeti.


Preberite še


Najbolj brano