Karmela: sestra, pianistka in muza

V Tomaju so te dni začeli snemati dokumentarni film o Karmeli Kosovel. Članica kulturno zelo izobražene in dejavne rodbine, starejša Srečkova sestra, pianistka in svetovljanka, je med drugim očarala Josipa Vidmarja, ki si je z njo dopisoval. Režiser Marko Sosič, soscenarist Aleš Berger in poznavalec Kosovelovih Ludwig Hartinger pa bodo v film ujeli tudi družbena razmerja prvih desetletij 20. stoletja.

TOMAJ > “Ideja za film se mi je porodila, ko sem v ljubljanskem antikvariatu našel knjigo Josipa Vidmarja Pisma Karmeli Kosovel. Skozi branje čudovitih pisem sem zaznal, da mu Karmela čustev ni vračala. Ker so imela pisma naslov in ker sem imel ravno takrat pot v Müchen, sem šel iskat Neureuterstrasse - naslov, na katerem je živel tudi Avgust Černigoj,” zametke nastajanja dokumentarnega filma opiše režiser Marko Sosič.

Trije poznavalci

Skoraj istočasno je začel o tem, da bi bilo vredno osvetliti lik Karmele Kosovel, razmišljati tudi Aleš Berger, dober poznavalec dela Srečka Kosovela, ki je skupaj z Ludwigom Hartingerjem ob stoletnici Kosovelovega rojstva napisal razkošno monografijo Ikarjev sen. “Ne da bi podcenjevali Srečkovo delo, je treba poudariti, da je bila vsa družina Kosovelovih kulturno zelo dejavna in omikana. Oba starša sta bila glasbeno nadarjena, oče Anton pevovodja, najstarejši sin Stano pisec in kulturni novinar, sestra Anica slavistka, Tončka na tekočem s kulturnim življenjem, Karmela pa se je šolala na konservatoriju v Trstu in Münchnu,” pojasni Berger, zdaj soscenarist filma, ki nastaja v produkciji TV Slovenija.

Kosovelovi in Boris Pahor

Da je bila hiša Kosovelovih v Tomaju - v vaškem okolju vse prej kot vaška - pomembno zatočišče kulturnikov, priča tudi najdba zanimivih dokumentov med obnovo kurnika. “Našli so rokopise, obledele, uničene od vlage in dežja, a izkazalo se je, da gre za rokopise Borisa Pahorja. Prinesel jih je Tončki, ker je bil njegov status v Jugoslaviji po vojni zelo vprašljiv in je vedel, da jih bo Tončka spravila na varno. Gre za prvo verzijo Nekropole, verjetno Pahorjevega najboljšega dela. Rokopise smo lepo restavrirali in jih imamo zelo lepo shranjene,” razkrije še en drobec kulturne zavednosti Kosovelovih Marjan Rupert iz NUK, ki pri tem poudari dobro sodelovanje s sežansko občino in Kosovelovo knjižnico, lastnico in skrbnico Kosovelove hiše.

“Vse bolj se kaže, da bi bilo dobro v film vključiti vso rodbino Kosovelovih, pa še čas pod Avstrijo, med prvo svetovno vojno in po njej, ko je ljudstvo tod zelo trpelo in so se razmere hitro slabšale,” doda Sosič.

Hartinger sodeluje pri filmu kot strokovni in, kot pravi sam, tudi “emocionalni” sodelavec: “Kosovela sem prevajal v nemščino, veliko sem ga preučeval, v tej hiši v Tomaju sem preživel veliko časa in še vedno ne mine mesec, da ne bi bil tukaj z dušo. Marsikaj vem tudi o Karmeli,” pove Avstrijec v lepi slovenščini.

Karmela Kosovel (1899-1990)

Karmela Kosovel se je rodila 26. septembra 1899 v Sežani, verjetno v isti sobi kot pet let za njo brat Srečko. V letih 1912-1916 je obiskovala dekliški licej v Ljubljani, obenem pa študirala glasbo na tamkajšnji glasbeni matici. Po dveletnem bivanju doma je nadaljevala študij glasbe na konservatoriju v Trstu, leta 1923 pa je odšla v München, kjer je uspešno opravila izpit pri Josefu Pembauru, profesorju in pianistu evropskega slovesa. Tam je leta 1928 zaključila akademijo z mojstrsko diplomo in priznanjem profesorja, da se ni razvila samo v “odlično pianistko, ampak tudi v globoko umetnico”. Po vrnitvi je dve leti poučevala na konservatoriju v Ljubljani, nato je odšla na Dunaj, kjer se je leta 1933 poročila z akademskim slikarjem Alfonsem Graberjem. Pred koncem druge svetovne vojne sta izgubila stanovanje in skoraj vse imetje ter se preselila v možev rojstni kraj Steinach am Brenner na Tirolskem, kjer je Karmela 9. marca 1990 umrla. Z bratom Srečkom sta bila zelo povezana, v pismih sta si dajala nasvete in kovala načrte, seznanila ga je tudi s slikarjem Avgustom Černigojem. Nameravala sta prirejati literarne večere, na katerih bi Srečko bral svoje pesmi, ona pa bi ga spremljala na klavirju, vendar ju je prehitela Srečkova prezgodnja smrt leta 1926.

Na Kosovelovi domači hiši v Tomaju je Karmelo tudi srečal. “Bilo je v osemdesetih letih. Nisem še znal slovensko, a ni bilo težav, saj je Karmela znala odlično nemško,” se spominja.

Karmela in Avgust Černigoj

Kot strokovni sodelavec sodeluje pri filmu tudi Marijan Rupert, vodja rokopisnega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK), kjer hranijo Srečkovo in Karmelino zapuščino. “Prav pred kratkim smo dobili še nekaj dragocenih Karmelinih pisem, ki jih je pisala iz Münchna, z Dunaja in iz Steinacha. Že dolgo smo si prizadevali dobiti njeno zapuščino in naključje je hotelo, da je prispela tik pred snemanjem tega filma. V enem mesecu vsega še nismo uspeli podrobno preučiti, kar smo, pa kaže na to, kako tesno so bili Kosovelovi povezani z drugimi pomembnimi pojavi tistega časa, vlogo Antona Kosovela kot pevovodje in še marsikaj,” našteva Rupert.

Vse to bodo skušali predstaviti javnosti s filmom, v katerem bodo med drugim prikazali tudi zanimivo Černigojevo risbico s Karmelo v Münchnu.

Tomaj kot stičišče

V neprecenljivo pomoč ustvarjalcem je tudi Dragica Sosič iz Dola pri Vogljah, ki skrbi za Kosovelovo domačijo in po njej vodi obiskovalce.

O Kosovelovih ve izjemno veliko, saj je kot njihova sorodnica v Tomaj začela prihajati že pred 76 leti: “Moj stric, očetov brat, se je oženil s Tončko, najstarejšo Srečkovo sestro. Imenoval se je Alfonz, ko se je oženil h Kosovelovim, pa so ga preimenovali v Bojana, ker je bil Alfons že Karmelin mož,” se spominja 82-letna Sosičeva. Njen stric Bojan Ravbar in žena Tončka sta bila po smrti staršev edina od otrok, ki sta stalno živela v Tomaju. “ Ostali so prihajali ob obletnicah in drugih priložnostih, kar pogosto. Stano, Anica, Karmela s soprogom,” se spominja. Na vprašanje, kako se spominja Karmele, pa s spoštovanjem v glasu odgovori: “To je bila ena šarmantna gospa, svetovljanka, izžarevala je poseben šarm.”

Karmela se je med obiski v Tomaju rada peljala z Dragico Sosič s fičkom po Krasu in obujala spomine na domače kraje.

“Zelo rada je prihajala domov in ko so šli k njej na obisk - zborovodja Edi Race je šel kar pogosto - sem mu morala zmeraj pripraviti šopek z vrta, da ga je odnesel Karmeli: rožmarin, lovor, vrtnice, kar je takrat pač cvetelo,” pripoveduje Sosičeva, tudi šarmantna gospa, ki bo dala filmu poseben čar.

Kaj vse bo v filmu, ostaja deloma skrivnost. “Osvetlili bomo lik Karmele, predvsem, kaj se je zgodilo, da je nenadoma zapustila Ljubljano, kjer je imela kot pianistka lepo kariero, in živela skoraj 40 let v tujini, najprej na Dunaju, nato v odročnem Steinachu na Tirolskem. Raziskujemo, iščemo sledi po njenih intelektualnih in čustvenih razsežnostih,” pravi Sosič.

---