Rdeči križ v gluhi in slepi državi

Nekaj je močno narobe v državi, kjer po pakete s hrano na Rdeči križ prihajajo upokojenci, ki vsak mesec prejemajo pokojnino za polno delovno dobo, in zaposleni, ki prav tako vsak mesec dobivajo plačo. Ker je ta minimalna in znaša 843 evrov bruto oziroma 638 evrov neto, z njo ne preživijo.

Ko plačajo položnice, ki se jih mesečno nabere za vsaj 400 do 500 evrov (če imajo dva majhna otroka), jim za hrano ostane bore malo, čeprav je ravno hrana, poleg zdravil, pregrešno draga. Še manj ostane tistim, ki morajo plačati najemnino ali obrok posojila za stanovanje. O zunajšolskih dejavnostih za otroke lahko samo sanjajo, prav tako o svojih hobijih, dopustu, novi pričeski in obleki, pa tudi o tem, da bi otroku kupili novo kolo ali mu čez nekaj let omogočili študij v Ljubljani ... Živijo človeka nevredno življenje in se vrtijo v začaranem krogu. Začenja jim pešati zdravje, vrstijo se prepiri, zatem pomirjevala, steklenica, narkomanska igla in le še bolj tonejo.

Država se dela gluho in slepo, čeprav ji letos napovedujejo štiriodstotno gospodarsko rast in le 5,9-odstotno stopnjo brezposelnosti.

Rešilni obroč jim ponuja Rdeči križ, Karitas ali kakšna druga humanitarna organizacija in posamezniki, med katerimi sta Marica Žigo z Belega križa in Brane Strojan iz Dragonje. Prva občanoma vsak dan omogoča topel obrok, drugi oskrbuje občanki z zelenjavo in to počneta brezplačno. Pirančani so se odzvali tudi klicu na pomoč za petletno Anjo iz Lucije, ki je zbolela za levkemijo. Zbrali so že 14.500 evrov in še kar zbirajo.

Država se dela gluho in slepo, čeprav ji letos napovedujejo kar štiriodstotno gospodarsko rast in kvečjemu 5,9-odstotno stopnjo brezposelnosti, ki naj bi se prihodnje leto znižala na 5,5 odstotka. Selektiven vid in sluh do vsega, kar se po zadnji gospodarski krizi tako zelo očitno dogaja s srednjim slojem državljanov, ima tudi večina politikov, čeprav smo v letu državnozborskih in lokalnih volitev. Kot da ni nikomur mar, kaj bo s tako široko množico. V piranski občini so to ljudje, ki delajo v gostinstvu in turizmu, v službah z nezavidljivimi urniki in mizernimi prihodki, v sosednjih občinah pa nekdanji delavci v tovarnah in gradbenih podjetjih, ki jih ni več, ali obrtniki, ki jih je pokopala plačilna nedisciplina. S samoprispevki so gradili okolje in štiri desetletja vplačevali v pokojninski sklad, zdaj so odvisni od humanitarne pomoči.

---

---