Kdo bo tokrat novi Antijanša?
Komentarji
28. 04. 2018, 06.00
, posodobljeno: 14. 06. 2018, 19.17
Potem ko so praktično vse pomembnejše stranke predstavile svoje adute na junijskih parlamentarnih volitvah, je pred začetkom uradne volilne kampanje ostala zgolj še ena neznanka: na kakšen način bo Zoran Janković sodeloval na volitvah? Ali v aktivni vlogi ali zgolj kot podpornik ene od levosredinskih strank.
Na levi strani političnega spektra se je namreč pojavila bojazen, da bi lahko SDS z Janezom Janšo na volitvah zmagala. Ta strah je sicer pretiran, saj tudi v primeru, če postane relativni zmagovalec, Janša nima nikakršnih možnosti, da sestavi vladno koalicijo. S svojo brezkompromisnostjo in nerazjasnjenimi aferami si je zaprl vrata pri skoraj vseh akterjih, ki bodo odločali o vladni koaliciji, hkrati pa večini Slovencev ne gre tako slabo, da bi povsem obrnili hrbet doslej vladnim strankam. Ob tem je relativna zmaga malo verjetna, saj bi v tednu pred volitvami prišlo do prelivanja glasov na levi sredini k stranki oziroma njenemu voditelju, ki bi bila v najboljšem položaju, da lahko prehiti doslej glavno opozicijsko stranko. Ponovno bi se aktivirala antijanševska koalicija, ki jo ponazarja prav nedavna Jankovičeva izjava, da je potrebno narediti vse, da Janša ne zmaga. V tej luči gre razumeti prerivanje na levici, kjer iščejo novega Antijanšo.
Manj znani obrazi, drugokategorni državni uslužbenci in podjetniki ne dajejo nobenega optimizma, da bi lahko novoizbrana oblast naredila preboj.
Svojevrstno protislovje pa je, da prav dobri nastopi prvaka SDS v soočenjih in vsebinska votlost novonastalih strank ne krepita samo SDS, temveč tudi voljo protijanševske koalicije za prihod na volišča. Dosedanja ponudba strank je silno borna, kar velja tudi za primorske volilne okraje. V splošni javnosti manj znani obrazi, drugokategorni državni uslužbenci in podjetniki ne dajejo nobenega optimizma, da bi lahko novoizbrana oblast naredila preboj. Prav SMC in LMŠ predstavljata največje razočaranje, pri čemer Miru Cerarju po vladni koaliciji razpada tudi sama stranka, a sta tudi sami ujetnici politične apatije in spoznanja, da učen in pošten človek v politiki nima kaj iskati. Kopica malih strančic si po drugi strani odžira glasove, s tem zamegljuje politični prostor in hkrati odvrača tiste redke volilce, ki se še ukvarjajo s spremljanjem volilne kampanje, proč od bistvenih in razvojnih tem. Če pa te stranke ne bodo prešle štiriodstotnega volilnega praga, bodo njihovi glasovi na koncu šli v nič.