Slovenščina pogostokrat nikalnice podvaja

Snovni in duhovni svet, v katerem bivamo ljudje in nam je edini malo bolj poznan, ker nam pri tem pomaga znanost, se večinoma deli na dvoje: na eni strani dobro, a na drugi zlo; v eni smeri smrt, v nasprotni pa življenje; tukaj zdravje, tam bolezen; v preteklem enoumju vse narobe, v sodobnem mnogoumju vse pravilno. Itd. Nešteto je imen za te dvopolnosti in dvojnosti: duh - materija, pekel - nebo, svoboda - suženjstvo, demokrati - absolutisti, teroristi in drugi -isti.

Jezik, ki je najgenialnejši izum narave in v nji porojenega človeka, je tako sposoben, da zna vsa ta nasprotja poimenovati s pravimi imeni. Odlikuje ga namreč posebna lastnost, ki mu pomaga pri iskanju imen za nasprotja. Tej lastnosti pravimo zanikanje. Namesto da bi krvavi pot potil z iskanjem dobrega imena za nasprotni pojem, si pokliče na pomoč nikalnico. Na primer: pri “nasprotnici” besede “sreča” si pomaga z enim samim “ne”, pa dobi “nesrečo”.

Nikalnica je prava čarovnija, ki pove, da “ta in ta trditev ne drži”, ampak je resnica druga, prav nasprotna. Jezik le namigne ne-ju, kam naj se postavi, pa dobi nasprotja samostalnikov: moč - nemoč, zvestoba - nezvestoba, svoboda - nesvoboda, bit - nebit, znanje - neznanje, delo - nedelo, zanesljivost - nezanesljivost. A koliko nasprotujočih si dvojic lahko ustvari šele pri drugih besednih vrstah: enak - neenak, stvaren - nestvaren, ugleden - neugleden, kdo - nekdo - nikdo, kaj - nekaj - nič.

Nekoliko osamljeni izrazi nikati, zanikati, nikalnica so Slovencem kot zapisani na kožo, saj se (ne le v parlamentu, našem največjem govorišču in sejmišču) radi zanikujemo, si nasprotujemo in drug drugemu kljubujemo. Nastali so iz zanikanega glagola biti v tretji osebi ednine: on “ni”, to je iz “ne je” (srbhr. nije). Tako kot smo iz zaimka “ti” izpeljali tikanje, iz zaimka “vi” vikanje in iz zaimka “oni” onikanje, smo iz “ni” izpeljali nikanje (zanikanje).

Velika moč se skriva v zanikanju. Spoznamo jo lahko po besedi “ne” v ruščini, kjer se glasi “njet”. Ta “njet” je v Varnostnem svetu Združenih narodov nepremagljiv. Še bolj jo spoznamo v zapisu odgovorov na vprašanje, ali “morajo vohuna ustreliti ali izpustiti”: “Ne, ustreliti!” - “Ne ustreliti!” - “Ne, izpustiti!” - “Ne izpustiti!”

Pri zanikanju posameznih besed nas večinoma ne presenečajo nikakršne bolj trmaste težave, ne v izgovoru in ne v zapisu. Kdaj pa kdaj prihaja do malenkostnega dvoma le pri zapisovanju komaj vidnih dvojnic, kot na primer: ne zdrav - nezdrav, ne mogoč - nemogoč, ne lep - nelep, ne raven - neraven itd.

Dvomi in muke se začnejo, kadar ne zanikamo samo besede, da jo spremenimo v nasprotje, ampak ko zanikamo povedek in obenem z njim tudi smisel vsega stavka, ki je vezan na povedek. Upokojena učiteljica slovenskega jezika Ruža Pečarič s Škofij je zapisala eno tako izmed mnogih: “Spoštovani gospod Jože, ker že nekaj časa prebolevam gripo, sem cincala, ali naj grem v trgovino ali ne, kjer poleg drugega kupim tudi Primorske novice z vašim člankom. A me je vlekla misel, da pa morda le pride spet naša 'Minuta', ki je v februarju in v marcu dolgo ni bilo in sem jo že kar pogrešala. Res se je vrnila. Zato vam takoj pošiljam novo vprašanje, da mi boste morda odgovorili. Je zelo zelo kratko. Slišim, in to večkrat, naslednjo besedno zvezo: 'Doslej nismo še ničesar naredili.' A tudi različico: 'Doslej nismo še nič naredili.' Kaj je pa po vašem mnenju bolj pravilno? Hvala za odgovor.”

Poskušajmo odgovoriti naši zvesti spraševalki Ruži, spoštovane bralke in dragi bralci. Razmišljajte z menoj. Slovnica zahteva, da ob zanikanem povedku (“nismo naredili”) predmet iz 4. sklona prestavimo v 2. sklon. Povedano s pogostim strahom in veseljem dandanašnjih dni: Nimam službe - imam službo. Po tem določilu je pravilno reči in zapisati, da “nismo še ničesar naredili”. Zakaj? Zato, ker nedoločni zaimek nič sklanjamo: nič, ničesar, ničemur, nič, pri ničemer, z ničimer. Torej moramo namesto “nič” (4. sklon) zapisati “ničesar” (2. sklon). Je pa pravilno reči in zapisati tudi, da “nismo še nič naredili”, ker je “nič” lahko tudi prislov, ki ga pa ne sklanjamo in ostaja v vseh sklonih “nič”.

Evgen Pečarič, upokojeni mornariški oficir iz Dekanov pri Kopru nas je opozoril na drugačno zadrego pri zanikanju, in sicer na podvajanje nikalnic: “Ker sem nagnjen k logičnemu razmišljanju, me - tudi v jeziku - nekatere stvari, ki ne gredo v 'mojo logiko', vsaj motijo, če ne že kaj več. Tako se mi v slovenskem jeziku tudi dvojno zanikanje zdi nenavadno. Prebral sem stavek: 'Poslanec niti nima namena obujati spominov.' Vprašal sem novinarja, ali je tak stavek z dvojno nikalnico pravilen. Rekel je, da je popolnoma pravilen. Ker je beseda 'niti' nikalnica, mislim, da je odveč, če je zanikan tudi glagol 'nimam' poleg njega: niti nimam. Vprašujem vas, ali ne bi bilo po logičnih pravilih bolj pravilno zapisati tako: 'Niti ima namen obujati spomine.' Meni se zdi, da bi bilo po logiki tako bolj prav. Morda me k taki sodbi vleče pravilo iz angleške slovnice, ki ne pozna dvojnega zanikanja. A ne vem, kako je prav po naši slovnici.”

Vprašanje je več kot zanimivo, ker nas opozarja na posebnost našega jezika, ki nikalnice lahko podvaja in kopiči v stavku, a je njihov pomen vseskozi negativen, nikalen. To je v nasprotju z germanskimi in romanskimi jeziki, ki jim za nikalni pomen stavka zadošča že ena sama nikalnica. Zato so slovenski stavki z dvakratnim zanikanjem povsem pravilni: Nič (ničesar) nisem še naredil. - Nisem zanič. - Zanič nisem. - Čisto zanič pa spet nisem.

Nekateri izmed navedenih zgledov kažejo, da nakopičene nikalnice niso zgolj orodje logike, ampak so obenem tudi dober sluga, ko je treba izraziti počutje, čustva, strah, dozdevanje itd. Zato je na primer trditve, kot je na primer “Nisem zanič”, mogoče razumeti na dva načina.

Kljub temu da v razvoju vsakega jezika prevladujeta načeli: da se hitro predrugači samo tisto, kar je brez pomena, in da so velike spremembe redko možne, se zadnje čase zlasti v politiki in publicistiki močno uveljavlja vpliv angleščine tudi pri zanikanem povedku. O tem nas prepričujejo naslednji zgledi iz časopisov:

• Ne omenjam jo (Trumpovo Melanijo, pravilno: ne omenjam je, Melanije) zato, ker imam slabo vest.

• Ne morem si kaj, da ne bi delavce (pravilno: delavcev) Policijske postaje Ljubljana pohvalil.

• Ne cenim pametnjakoviče (prav je: pametnjakovičev), ki vse vedo in se na vse spoznajo, in nestrpneže (prav: nestrpnežev), ki imajo polna usta strpnosti.

• V telefonu nisem popravil naslov (prav je: naslova), da sporočilo pošiljam iz tujine.

• Miro Cerar ve, da obstaja (pravilno: ne obstaja) skoraj nikakršna možnost, da bi se ponovno zavihtel na predsedniški fotelj.

• Ker je Ljubljana dobila prvo univerzo v času Ilirskih provinc, bi morala ljubljanska Univerza leta 2019 praznovati 100-letnico obnovitve univerze in ne 100-letnico (pravilno: 100-letnice) njene ustanovitve. Tak način zanikanja pozna angleščina. Toda ne zmaguje zmeraj najmočnejši in najbogatejši, ampak najprilagodljivejši, je sodil Darwin - kakor da je mislil na slovenščino, ki je prestala dosti večje in močnejše vplive v zgodovini, kakor so sedanji vplivi angleščine pri zanikanem povedku.

Spoštovane bralke, dragi bralci, jezikovna vprašanja mi pošiljajte na naslov joze.hocevar@primorske.si.

---