Reka starostnih emigrantov

Niti 75 niti 85 let stari ne silijo na kakšno od 20.000 postelj v domovih za starejše. Za še starejše, obolele in shirane, pa postelj v negovalnih umiralnicah ni. Po posteljo se, skupaj s svojci, napotijo skozi kalvarijo. V najboljšem primeru v sosednjo Hrvaško.

Za mnoge, zlasti še vitalne, a tudi obolele starostnike, bi bilo življenje v domovih za starejše bogatejše, kot je za domačimi stenami. A deset tisoči vztrajajo v lastnih posteljah, ker nimajo denarja in premoženja za oskrbnine. Ali pa si, v dobro potomcev, ne morejo privoščiti pečata na stanovanje, če naj bi jim oskrbnine doplačevale občine. Mnogim doplačevanja ne dopušča vest. Popustijo le v najhujšem trpljenju in se znajdejo v peklu.

Pekel gane le srčne ljudi. Civilne pobude v prid starostnikom, sedaj še glas vpijočih v puščavi, se množijo. Odgovornih trdosrčnežev ne gane nič. No, lani se vsaj z nevzdržnim poslabšanjem razmer za starostnike, ki so jih sklepali v predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, niso osmešili. Vzdržnih razmer - za deželo, starčke in njih same, niso sposobni zasnovati.

Koliko Slovencev je bilo primoranih v reki starostnih emigrantov zapustiti našo neprijazno državo, ne vedo ne pri sosedih ne v deželi.

Ovire pred njimi so, kot poslušamo že desetletja, objektivne. Ni evrov! Mi bi bili videti smešni, če bi na tem mestu pogreli milijardno krpanje bančne ali kakšne druge luknje. Zagotovo pa vemo, da metanja evrov po luknjah še ni konec. Ker je odgovornost dežele do pogoltnih, Evrope, Nata in podobnih nehumanežev, vsemogočna. Za razliko od neodgovornosti do ljudi in ničvrednih starcev med njimi.

Zato so svojci nemočnih, včasih le njihovi znanci, zakopani v moledovanje nekaj deset domov za sprejem očeta ali mame, v papirnato vojno za pridobitev skrbništva ali morda zakonitega dodatka h prenizki pokojnini in ob službah še za skrb zanju. Medtem socialni inšpektorji in sorodni birokrati pišejo nove in nove odločbe proti njim in starostnikom. Po zakonih, ki jih je povozil čas. Kot so denimo tri desetletja stari kadrovski normativi za domove, ko v njih hiralniških oddelkov skoraj ni bilo. Negovalne bolnišnice imajo posodobljene in boljše postelje, a žal nobene za odpisane.

Vsi, ki so zadeli na loteriji in so starša namestili v dom, vedo, da so dobri za doplačevanje oskrbnin in plezanje čez papirnate zidove. Pa lahko svojega starša hranijo, ga morda dvigujejo v izogib dokostnim ranam? Ali lahko, če je srečka dom namenila sto, dvesto kilometrov od doma, za pomoč zaprosijo prostovoljca?

Jok, nikakor! Socialna inšpekcija pravkar piše odločbe, ki to prepovedujejo. Do zadnje vejice zakonito! Do zadnje vejice neživljenjsko! Zato je del domov, ki odkrito priznavajo, da ne zmorejo, del, ki pa jih ne pritiskajo k tlom zahteve zasebnih lastnikov za zniževanje zaposlitev, pa ravnajo v prid starostnikom. Drugi odločbe uresničujejo. Nespoštovanje neživljenjske zakonodaje jih lahko spravi ob koncesijo.

Ker so za starostnike odgovorni domovi, pa četudi oskrbovanci trpijo lačni oziroma vsaj ob mrzli hrani, s preležaninami ali vegetirajo umirjani z zdravili. Ker jim starci, svojci in občine za to plačajo in se prostovoljci nimajo kaj vtikati v plačano delo. O čemer je jasen tudi prostovoljski etični kodeks.

Lahko pa se s starostniki družijo. A le to, navkljub temu, da na drugih področjih prostovoljci prek SOS telefonov rešujejo ljudi pred samomori in dopolnilni prostovoljci ekip za prvo pomoč na druge načine rešujejo življenja. Res samo zato, ker so samomorilci odgovorni za sebe in samomorov nikomur ne plačajo in zadeti od kapi prav tako ne?

Ali morda zato, ker je v deželi še kaj pameti? Zato smo, nejeverni Tomaži, socialno inšpekcijo vprašali, ali je sploh mogoče, da so domovom odredili, naj od skrbi za svojce odvrnejo hčere, sinove in prostovoljce. Tri tedne pozneje odgovora še nismo dobili! Ker inšpektorje gloda vest? Ali zato, ker jih je premalo, da bi ob strežbi zastareli papirnati solati lahko odgovarjali na nepotrebna vprašanja ali celo spodbudili spremembe škodljivih papirjev? Ki pa so, ko gre za materialne normative, sodobni in evropsko bohotni. Zato naj bi čez tri leta imeli v domskih sobah največ dve postelji, le v hiralnicah tri. Da bo to držalo in bo zadoščeno zasebnikom, ki z zidanjem domskih palač navijajo cene oskrbe, so socialni inšpektorji kanili vzorčno zapreti dom z odvečnimi posteljami v sobah že lani.

Preden bo normativ lahko uresničen, bo moralo umreti nekaj tisoč starostnikov. Ker vsi za odstrel načrtovani še ne kanijo ustreči bednim načrtom in seveda zaradi oskrbniške draginje v deželi, polnijo hrvaške domove. Približno 160, majhnih družinskih, z več kot polovico slovenskih oskrbovancev, jih je samo v zadnjih petih letih zraslo ob meji. Hrvaška jih uvršča v izven domsko, vmesno oskrbo. Ki v deželi, razen dnevnega varstva in pomoči na domu, ne obstaja. Ali vsaj za tovrstno oskrbo pripravljeni propadejo takoj, ko trčijo v papirnate zidove. Ker normativi, kot pravijo (ne)odgovorni, štejejo. In ti so v hrvaških domovih neprimerljivo slabši, kot v deželi.

To je tudi vse, kar o reki starostnih emigrantov znajo povedati. Koliko Slovencev je bilo primoranih zapustiti našo neprijazno državo, ne vedo ne pri sosedih ne v deželi. Najmanj pa na zunanjem ministrstvu. V njem ima prvi mož z “lepo njihovo” toliko problemov, da na stiske bežečih upokojencev niti pomisliti ne zmore. Z njim pa tudi nihče drug v deželi ne.


Najbolj brano