Monodrama o Judi in dvomu

Juda je danes sinonim za izdajalca. Eden od dvanajstih Jezusovih apostolov se je v kolektivni spomin zapisal kot tisti, ki je na veliki petek izdal Jezusa in s tem povzročil njegovo smrt. Kdo pa je bil v resnici Juda? Kakšen človek je bil, preden je nanj padla neizbrisna senca izdajalca, takrat, ko je svoje ime lahko še “izgovarjal na glas”?

TRST > Nizozemska dramatičarka Lot Vekemans se v monodrami Juda ponovno loteva kontroverznega lika. Po monodrami o Antigonini sestri Ismeni, ki jo je gledalcem Slovenskega stalnega gledališča v sezoni 2015/2016 predstavila Nikla Petruška Panizon, se je režiser Igor Pison odločil, da na oder postavi še njeno monodramo o Judi in tokrat vlogo zaupa Primožu Forteju.

Z Judeževo pomočjo poglejmo globlje vase

Besedilo je dramatičarka, katere dela uprizarjajo zlasti nemška gledališča, napisala leta 2007 (dve leti po Ismeni), v petek ob 20.30 pa bo prvič zaživelo v slovenskem prevodu Mateje Seliškar. Ponovitve Jude se bodo v mali dvorani tržaškega Kulturnega doma vrstile do 6. maja. Vse bodo opremljene z italijanskimi nadnapisi, zaradi česar bo tokratna produkcija SSG obenem slovenska in italijanska praizvedba drame Juda. Po vsaki ponovitvi bodo gledalci lahko zapisali svojo oceno na priložnostne glasovnice in tako sodelovali pri nagradi Primorskega dnevnika.

Tiskovna predstavnica gledališča Rossana Paliaga, ki je kakor običajno dvojezično vodila predstavitev, je uvodoma citirala Lot Vekemans - ta je zapisala, da je Judi hvaležna, saj je z njegovo pomočjo pogledala globlje vase. Lik Jude ponuja namreč možnost samoizpraševanja, razmislek o odnosih med prijatelji, med vodjo in učenci ... Zlasti pa po režiserjevem mnenju utira pot dvomu in ga počasi vsiljuje tudi gledalcu. Juda se ne opravičuje in ne išče sočutja, njegova pripoved pa ni nikoli črno-bela, temveč ponuja številne nianse sivine.

Primož Forte je priznal, da Juda ni v poziciji, ko bi lahko kogarkoli prepričeval, zato se mora ljudem približati z drugačnimi prijemi: res dobro in sodobno napisan tekst je za igralca “pravi raj”, saj je poln dobrih idej in mu dopušča veliko svobode.

Dvom, gonilo napredka

Dramaturg Sandi Jesenik je poudaril sposobnost avtorice, da gledalca preseneti, z njim vzpostavi stik in ga vsrka v zgodbo.

Nevtralna scenografija, ki asociira na zadnjo večerjo, je delo Marjana Kravosa, ki se tako dvanajst let po upokojitvi vrača v Slovensko stalno gledališče. Pojasnil je, da mu je v tekstu zlasti všeč tema dvoma, saj je izhodiščna točka kateregakoli napredka in razvoja.

O dvomu ter o zgodovinski in teološki vlogi Jude bo v ponedeljek, 16. aprila, tekla beseda tudi v Društvu slovenskih izobražencev, kjer bodo gostili univerzitetnega docenta in teologa Edvarda Kovača.

---