Neustrašne ženske v času vojne

“Že dolgo nisem prebral česa tako osebnega, toplega, angažiranega, kot je roman Istomesečniki,” spremno besedo pričenja Dušan Jovanović. In se izpove: dolgo se je imel za “klasičnega mačota”, aktivistični feminizem Svetlane Slapšak pa ga je spravil k razmisleku in pripravil do prestopa na drugo stran. Roman, predlani izdan v srbskem izvirniku, je v slovenskem prevodu izšel pri novomeški založbi Goga.

NOVO MESTO, LJUBLJANA> “To knjigo bi morali predpisati na recept ljudem z anksioznimi motnjami,” je nedavno predstavitev Istomesečnikov na sedežu Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani z nasmehom začela urednica Jelka Ciglenečki. “V njej nastopa skupinica neustrašnih žensk, ki ponujajo nabor dobrih receptov, kako neustrašen tudi ostati.”

Parodija in poklon

Angažirana antropologinja dr. Svetlana Slapšak je roman napisala že leta 1994, leta 1996 pa odlomek objavila v beograjskem časopisu ProFemina. Takrat ji romana ni hotel objaviti nihče, šele dvajset let pozneje je pritegnil mlado urednico pri založbi Laguna, avtorica pa ga je pred objavo še predelala, ga ažurirala. Predlani je izšel v srbščini in bil v ožjem naboru nominirancev za NIN-ovo nagrado in nagrado Meše Selimovića, prejel pa je Vitalovo nagrado zlata sončnica za najboljšo srbsko leposlovno knjigo leta 2016. “Jasno mi je, zakaj je roman lahko dobil samo vojvodinsko nagrado, ne pa tudi kake srbske,” pravi Svetlana Slapšak. Postavila ga je v rodni Beograd v devetdeseta leta, v mračen vojni čas, v osrčje pa postavila aktivistke, posnete po gibanju Ženske v črnem: pomagajo ubogim, hodijo na demonstracije, izgubljajo službe, a se ne predajo.

Svetlana Slapšak, antropologinja : “Nekoč v devetdesetih letih me je v Rodiku na cerkveni proslavi prijetno presenetilo sodelovanje partizanskega zbora. Razen župnika je bilo vse rdeče! Ob tej mešanici sem zelo uživala.”

“V romanu sta pomembna tako tovarištvo kot družina - ki pa je pri Svetlani Slapšak izrazito vključevalna,” poudarja Jelka Ciglenečki. V družini namreč ostane tudi mož, ki ugotovi, da je gej, v njej ostanejo begunci, obiskovalci, seveda mačke ... “Svetlana izkazuje izrazit smisel za humor, pomembna pa je še bralna strast - tudi v najtežjih razmerah lahko s pomočjo branja pobegnemo v druge svetove.”

Glavna junakinja Milica tudi piše roman, v katerem ustvarja drug, drugačen svet: angleški vrt, knjižnico, idealnega junaka ... Po izgubi dela pa se preživlja s povsem drugačno literaturo: velikemu nacionalnemu pisatelju - sumljivo je podoben Dobrici Ćosiću - pomaga pri delu, v računalnik vpisuje njegov novi roman. “To je parodija,” pojasnjuje Svetlana Slapšak, “medtem ko so odlomki romana, ki ga piše moja junakinja, poklon sestram Brontë, ki jih zelo cenim, veliko bolj kot Jane Austen - predvsem ker so prišle iz nižjega družbenega razreda. Poleg tega so se lotevale zanimivejših tem - najmlajša in najmanj znana, Anne, je na primer napisala roman o ločitvi in alkoholizmu moškega.”

Predstavitev romana Istomesečniki v Društvu slovenskih pisateljev

Od Beograda do Krasa

Roman je v Srbiji zbudil pozornost, vendar avtorica opozarja, da ima tam še zmeraj dokaj omejen krog bralcev: “V Srbiji so redki prišli do stopnje, na kateri bi spoznali, kaj se je zgodilo, in razmišljali tudi o svoji odgovornosti.”

Z romanom seže tudi v Slovenijo in si skozi oči svoje junakinje mimogrede ogleda sebe, profesorico Svetlano Slapšak v družbi moža, arheologa dr. Božidarja Slapšaka. “Nekoč v devetdesetih letih me je v Rodiku na cerkveni proslavi prijetno presenetilo sodelovanje partizanskega zbora. Razen župnika je bilo vse rdeče! Ob tej mešanici sem zelo uživala,” se spominja avtorica, ki je doživeto vključila tudi v pripoved. Kras ji je tudi sicer zelo pri srcu in Kraljeve freske v cerkvi v Lokvi so zanjo “absolutni slovenski spomenik number one”.

Naslovnico romana je opremila kar s svojim likovnim delom, z ilustracijo Mati, roman pa je prevedla Seta Knop, ki je sprva mislila, da bo izvirni naslov Ravnoteža preprosto poslovenila v Ravnotežje. “Pa se je že na začetku izkazalo, da ravnoteža v srbščini pomeni kolač, je dobeseden prevod nemškega Gleichgewicht,” pojasnjuje prevajalka. Po posvetu z avtorico se je odločila za prvotni naslov izvirnika, za Istomesečnike (Jednomjesečići), ki jih je kot del ljudskega verovanja, šeg in navad v srbskem slovarju že pred dvesto leti navajal Vuk Karadžić.

Avtor spremne besede Dušan Jovanović se je na predstavitvi pridružil hvali kompleksnega, a gibkega prepletanja različnih pripovedi v romanu, še posebej pa ga je navdušila “epizoda vrhunskega pornoromana”.

---