Tehniška dediščina pod novo streho
Vodarna Draga, kulturna in tehniška dediščina v Vremski dolini ob reki Reki, dobiva novo streho. Zagotovila sta jo Park Škocjanske jame in Občina Divača, čeprav vodarna ni njuna. Je namreč v lasti Slovenskih železnic, ki pa so dale k obnovi soglasje.
Vodarna Draga ima novo streho, ki bo zaščitila tehniško dediščino,
stanovalcem pa omogočila kakovostnejše bivanje.
Foto: Helena Race
GORNJE VREME
> Vodarna Draga, stisnjena med cesto proti Ribnici in reko Reko, je v lasti Slovenskih železnic, v upravljanju jo ima Kraški vodovod. Nekdaj je bila zelo pomembna za vodooskrbo železnice in krajev ob njej, zdaj pa že dolgo ne deluje in ostaja le tehniška dediščina. Divaška občina se je vseeno zavzela za njeno obnovo in temu namenila 5000 evrov, saj v delu stavbe stanujejo njeni občani, je dejala županja Alenka Štrucl Dovgan.
Zanimiva dediščina Vremske doline
Da puščajoča streha ne bi uničila tehniške dediščine, se je zavzela tudi Mirjam Frankovič Franetič, predsednica društva Urbanščica, ki skrbi za kulturni in turistični utrip Vremske doline. Ena njenih zanimivosti, ki pritegne obiskovalce, je tudi vodarna.
Dobršen košček nove strehe pa je prispeval Park Škocjanske jame. “Na podlagi uredbe lahko park sofinancira tudi dejavnosti fizičnih in pravnih oseb, ko gre za ohranjanje dediščine. Za streho vodarne smo namenili 15.000 evrov,” je pojasnil direktor parka Stojan Ščuka.
Gor so črpali vodo, dol je tekla nafta
Vodarna Draga ne deluje že od leta 1984, ko so Kras povezali z vodovodom iz Brestovice. Pred tem je služila črpanju pitne vode iz zajetja Padež. Še pomembnejša pa je bila njena vloga pri oskrbi parnih lokomotiv z vodo po prvi svetovni vojni. Takrat se je železniški promet med Trstom in Ljubljano zelo povečal, s tem pa tudi potreba po vodi. Zagotovili so jo (tudi) iz Reke, pri tem pa je bila ključna vloga vodarne Draga.
Draga pa je bila tudi voda, ki so jo morali s črpalkami dvigati v rezervoarje v Gornjih Ležečah, to je več kot 165 metrov visoko in skoraj 2100 metrov daleč. Dva dizelska ladijska motorja v vodarni sta prečrpala po 96 kubičnih metrov vode na uro in za to porabila do 900 kilogramov goriva na dan. Dobivali so ga s postaje v Gornjih Ležečah, od koder so do vodarne napeljali “naftovod”.
Nekaj časa za vodo iz Padeža
Po elektrifikaciji železniške proge lokomotive niso več potrebovale vode, zato je leta 1971 vodarno prevzel Kraški vodovod. Takrat so jo povezali z zajetjem Padež in tako zagotavljali vodo za kraje ob železnici od Gornjih Ležeč do Sežane in Nabrežine, dokler niso zgradili brestoviškega vodovoda.