Trmastega Istrana je osvobodilo morje

Sonce, oljke, bonaca, vesla, mreže, batane, flišnate strmine nad morjem, galebi, čigre, kormorani, kažuni, kajpada tamariske, ki s svojimi cvetovi krasijo že naslovnico ... Istra se košati v novi pesniški zbirki Tamariske v laguni časa, ki jo je Edelman Jurinčič predsinočnjim, na svetovni dan poezije, predstavil v koprskem antikvariatu Libris.

KOPER >“Od prejšnje zbirke je minilo deset let, vmes sem kot pesnik molčal. Precej sem se izpostavljal, zatem pa upokojil,” je dejal nekdanji učitelj, nazadnje ravnatelj Dijaškega in študentskega doma Koper, pesnik in pisatelj Edelman Jurinčič (1952). “Prepričan sem, da je poet ali pisatelj težko ustvarjalen, če se veliko izpostavlja v družbi.”

Po upokojitvi se ni vrnil le k poeziji, marveč obenem k svoji Istri. In tako se mu je sestavila pesniška zbirka Tamariske v laguni časa, ki jo je pred meseci že predstavil v ankaranski knjižnici, predsinočnjim pa še v Kopru.

Nova poezija od Ankarana do Pirana

Uro pred literarnim večerom z Edelmanom Jurinčičem so svetovni dan poezije družno praznovali tudi Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper, Kulturni klub / Club culturale in oddelek za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem. V avli koprske knjižnice so z recitalom odprli manjšo razstavo Nova poezija od Ankarana do Pirana, na kateri so s pesmimi in knjigami zastopani domači avtorji, ki so v zadnjem letu izdali novo zbirko: poleg Edelmana Jurinčiča še Vesna Furlanič - Valentinčič, Gašper Malej, Andrej Medved, Vanja Pegan, Marcello Potocco in Vesna Šare. Razstava bo na ogled do 6. aprila.

Istrska poezija je bila spočetka drugačna

V knjigi, izdani pri Kulturnem in umetniškem društvu Faral, po besedah Jurinčičevega kolega in pisca spremne besede Jožeka Štucina “pesniku trepetajo misli v laguni, polni zlata in čiger, besede mu silijo čez obzorje”, misel ne neha glodati, ljubezen ne preneha tolažiti ...

V središču pa je Istra, ki jo Jurinčič opeva že od začetka - leta 1973 je s prvimi pesmimi v sedmem zvezku zbirke Pesniški listi nastopil kot avtor “poezije z istrsko temo na modernističen način”, je polnemu antikvariatu pojasnila njegova sogovornica Jasna Čebron: “Kratke pesmi o Istri so bolj zvenele kakor pa pripovedovale ali izpovedovale. Edelman Jurinčič je kot eden prvih v lirskem besedilu uporabil narečno besedišče, a z njim spet ni sporočal, ampak ustvarjal vzdušje, ritem, barvo glasu.”

Pozorna bralka ugotavlja, da “Jurinčičeva poezija pred Tamariskami izpoveduje, razkriva Istrana s 'pezo' - to je beseda, ki jo je večkrat uporabil. Težo mora nositi tisti, ki se počuti drugačnega odrinjenega, poraženega, ne zna se dvigniti, zravnati. Jurinčič izreka občutje človeka, ki ve, da ima polno naročje sanj, védenja, izkustva, opazovanja tujcev, prišlekov, ki vedno znova prihajajo, vedno znova poučujejo, kako je prav, vedno znova ponižujejo, nobeden pa ne zna - prisluhniti.”

Jurinčičeva poezija je v ritmu pogosto arhaična, s ponavljani in izreki tudi ritualna, v nekaterih starejših pesmih pa Jasna Čebron poleg trpkosti razbira še “notranjo jezo, spor, osnovno nerazumevanje med ljudmi ter med posameznikom in skupnostjo”. V njegovem delu se zrcalijo tudi trdo, težko delo z istrsko zemljo, samotnost delavcev in lajšanje samotnosti z večernim popivanjem, ki ga kajpada spremljajo prepiri in tudi tepejo, je še nanizala Jasna Čebron. In pesniku čestitala za novo poezijo, ki je temeljito drugačna: “Nove pesmi niso več zamejene s skupnostjo, v osrčju ni več človek, obremenjen s pezo, ampak nekdo, ki poskuša biti osvobojen preteklosti, stigme, postane svoboden, zna se razpreti in spoznati užitek trenutka, lepoto obzorja, morja, obale, ljubezni, erotike, zgodovine, antike. Ni več v istrski vasici, ampak v laguni, ob morju, na robu neskončnosti.”

Kulturna občina

Pesnik je povedal, da zadnje desetletje domuje na morskem obrežju med Sv. Katarino in Debelim rtičem, nič več pa ne obiskuje notranjosti Istre: rodnega Boršta, Sočerge ... “Ni mi žal, saj je svet, po katerem se sprehajam zdaj in kjer tudi pesnim, silno lep. Od tiste peze, grenkobe sem se pomaknil v čisto drugačno atmosfero, k morju, k obzorju, svobodnim pticam. Pojavila se je skoraj totalna svoboda.”

Prebral je tudi odlomek daljše pesnitve Pripoved o poeziji, v kateri se je poklonil kolegoma in prijateljema: pokojni Vlado Šav ga je med številnimi druženji obogatil duhovno, Marjan Tomšič pa jezikovno, pravi.

Izid pesniške zbirke sta z denarno podporo omogočili Občina Ankaran in Luka Koper, Jurinčič pa je ob izteku večera poudaril še, da ne bi bilo slabo, če bi se po majhni in najmlajši, vendar kulturno ozaveščeni ankaranski občini zgledovale tudi druge, večje in starejše občine v slovenski Istri.”

---