Navdih lahko prinese že nasmeh ali pozdrav

Eda La Vita je svoje misli, pesmi in občutja strnila v knjižico Odkrite tančice in zapuščina. V njej razkriva pestro paleto čustev, barv in osebnosti. “V meni je nešteto Ed. Ko gremo na izlet, nas je za en avtobus. Dvonadstropni. Tiste, ki so rajši doma, ne grejo z nami. EDATOURS,” hudomušno zapiše v enem svojih prebliskov.

Eda La Vita je  pesniško zbirko predstavila v Kosovelovi knjižnici.  Foto: Petra Mezinec
Eda La Vita je pesniško zbirko predstavila v Kosovelovi knjižnici.  Foto: Petra Mezinec

SEŽANA > Eda La Vita piše že vrsto let, njene pesmi so bile objavljene v Kraških koledarjih in zbornikih društva Zlati čoln, zato ne preseneča, da so jo mnogi spodbujali k izdaji samostojne zbirke. A je dolgo ni zanimala. Do neke novembrske noči, ko je prišel, kakor sama pravi, impulz. Knjižico Odkrite tančice in zapuščina je izdala s pomočjo prijateljev in družine v samozaložbi in nakladi 123 izvodov ter jo nedavno predstavila v Kosovelovi knjižnici Sežana.

Na silo ne gre nič

“Nikoli ne pišem na silo, ne morem,” pojasni Eda La Vita. Pravi, da najde navdih v majhnih stvareh okrog sebe: “Lahko je to nasmeh, pozdrav čez cesto, cvet, ki se rojeva iz popka, živalca, ki me milo pogleda, lahko je prodajalka, ki me prijazno postreže ….” Njeno razmišljanje lepo strni verz: “Je brez veze romati v Medžugorje, če ne vidimo 'Marije' v vsem, kar zre v nas.”

Ko navdih pride, ga je treba ujeti: “Naučila sem se, da s seboj nosim pisalo, no, zdaj to vlogo opravlja telefon. Tudi na nočni omarici imam vedno pisalo in zvezek. Velikokrat pridejo prebliski, in če jih ne ulovim, gredo neznano kam in se mogoče več ne vrnejo. Vse nastaja spontano.”

Kdor Edo pozna, ve, da ima rada barve, saj si pogosto nadene barvita oblačila. “A imam rada tudi črno. Ko sem imela predstavitev knjige, sem se oblekla v črno. Kar nekaj ljudi je reklo, da tega niso pričakovali. Oblačim se tako, da se dobro počutim. Včasih je dan za eno barvo, včasih za drugo,” se posmeje.

Kljub temu ima posebno mesto modra, ki jo Eda razume tudi kot stik med moškim in žensko. Je prevladujoča barva na naslovnici zbirke, posvetila pa ji je tudi naslednji verz: “Modrina in višina neba, modrina in globina morja, modrost in širina mojega srca in moje modre oči.”

A ni bilo vedno tako. Njena mladost, piše v enem od verzov, je bila siva. Po 19. letu so prišle barve. Sedaj je njeno življenje mavrično. Glavna “krivca” za mavrični odtenek sta mož Ivan in hči Neža Pavlin, ki jima tudi posveča dobršen del razmišljanj in verzov.

Knjiga brez cene

Danes se Eda La Vita počuti izpopolnjeno, o čemer piše tudi v uvodni pesmi Predsmrtnica. “Čutim, da sem izpolnila svoje življenje. Čudno se sliši in veliko ljudi obstane, ko to sliši, a me od velikih stvari zanima le še smrt. Zanima me, kako jo bom doživela. Živim iz dneva v dan, s prihodnostjo se ne obremenjujem. Seveda pa vse počnem z upoštevanjem, da ne delam slabega za svet,” pojasni Eda, ki izgube službe pred leti ni objokovala, ampak se je posvetila prostovoljstvu. “Takrat sem si rekla, da ne bom godrnjala in obupovala, ampak naredila nekaj dobrega. Sama sebi sem se čudila, kako mi nič ne manjka, čeprav nimam službe.”

Pravi, da se je oddaljila od čustvenega, razumskega in materialnega sveta. Zato ne preseneča njena odločitev, da knjige ni mogoče kupiti: “Odločila sem se, da jo bom podarila ljudem, ki mi nekaj pomenijo in ki pokažejo zanimanje za knjigo. Zato sem se tudi odločila za naklado 123 izvodov. Gre za simbolično številko. Korak od nič do ena lahko pomeni veliko spremembo v življenju. Prvemu sledi drugi, tretji, in tako lahko pride do knjige.”


Najbolj brano