Padli Ikarji v dopinški grozljivki

Amaterski kolesar Bryan Fogel, ki se je zgledoval po Lanceu Armstrongu, je najprej nameraval ustvariti dokumentarec o njem, a skozi svojo zgodbo o dopingiranju. Toda, ko je spoznal tako imenovanega doktorja dopinga Grigorija Rodčenkova, ki je bil eden glavnih akterjev ruske dopinške afere, se je kolesje dokumentarca obrnilo v povsem drugačno smer.

Grigorij Rodčenkov (levo) in Bryan Fogel med izvajanjem doping 
protokola.
Grigorij Rodčenkov (levo) in Bryan Fogel med izvajanjem doping protokola. 

Bryan Fogel se je leta 2014 popolnoma čist odpravil na najprestižnejšo amatersko kolesarsko dirko na svetu - Haute Route, kjer je v sedmih dneh prekolesaril 787 kilometrov dolgo pot od Nice do Ženeve z 20.650 metrov višinske razlike. V konkurenci približno 400 kolesarjev je končal na 14. mestu, en mesec pa ni mogel normalno hoditi zaradi silnih bolečin v mišicah.

Potreboval je svetovalca za doping

Sklenil je, da bo naslednje leto po zgledu svojega vzornika Lancea Armstronga in še mnogih drugih kolesarskih zvezdnikov, ki jim niso uspeli še ničesar dokazati, posegel po dopingu. A potreboval je nekoga, ki bi mu svetoval pravilni način dopingiranja, da bi v primeru testiranja njegovi izvidi bili brezmadežni. Našel ga je v Grigoriju Rodčenkovu, direktorju osrednjega ruskega antidopinškega laboratorija v Moskvi, ki mu je obljubil prav “protokol po Lanceu Armstrongu.” Padla kolesarska zvezda in njegova ekipa so imeli daleč najbolj neizsledljiv sistem dopingiranja. Armstrong je bil najbolj testiran športnik vseh časov, v 15-letni kolesarski karieri naj bi vsaj 500-krat preverili njegov urin, a rezultati niso nikoli pokazali ničesar sumljivega. Izdal pa ga je žvižgač iz lastne ekipe Floyd Landis.

Tako se je Foglovo življenje po napotkih ruskega doping doktorja, ki se je tudi sam v mladosti kot atlet posluževal dopinga, začelo vrteti okoli vsakodnevnih injekcij testosterona v zadnjico, shranjevanja urina in treningov. Naslednje leto se je vrhunsko dopingiran ponovno odpravil na Haute Route, a zagodel mu jo je pokvarjeni menjalnik, s katerim je nato moral z eno prestavo prevoziti 100 kilometrov. Po tej spodleteli epizodi pa se je težišče dokumentarca z Bryana Fogla prevesilo na Rodčenkova.

Dopingiranje ruskih športnikov sta orkestrirala Kremelj in naslednik KGB

Že konec leta 2014, po zimskih olimpijskih igrah v Sočiju, je nemška televizija ARD objavila zelo odmeven dokumentarec, v katerem je preiskovalni novinar Hajo Seppelt s pomočjo tajnih posnetkov atletinje Julije Stepanove razkril, da je Grigorij Rodčenkov glavni akter ruskega dopinškega škandala. A Rodčenkova, ki se je v tem času že spoznal s Foglom in začel z njim snemati dokumentarec, to razkritje sprva ni preveč skrbelo, še več, celo norčeval se je iz te teme. Panika je zavladala, ko je preiskovalna komisija svetovne protidopinške agencije (Wada) potrdila izsledke preiskovalnega novinarja in so začele v Rusiji “padati glave”. Dva Rodčenkova najožja sodelavca iz Moskve (Nikita Kamajev in Vjačeslav Sinjev) sta umrla nenadoma, februarja leta 2016, uradno naravne smrti. Rodčenkov, ki je odstopil z direktorske funkcije v Moskvi, se je na tej točki zbal za svoje življenje in je za pomoč zaprosil Fogla, ki je s svojim producentom sprožil akcijo “reševanje ruskega Edwarda Snowdna” iz Rusije. Rodčenkov, ki se še vedno skriva nekje v ZDA in piše knjigo o tej aferi, pa je v Foglovem dokumentarcu nato detajlno razkril delovanje ruskega dopinškega programa, ki sta ga sponzorirala in vodila vladni vrh ter Zvezna varnostna služba FSB (naslednica KGB) v gonji za čim večje število olimpijskih medalj in drugih visokih odlikovanj ruskih športnikov. Na zimskih olimpijskih igrah v Sočiju, kjer je dodelan sistem dopingiranja in prikrojevanja rezultatov testov dosegel svoj vrhunec, je Rusija osvojila kar 13 zlatih medalj in ponovila uspeh iz olimpijskih iger leta 1976, ko je tedanja Sovjetska zveza osvojila enako število zlatih medalj. Po aferi so ruskim športnikom zaradi dopinga odvzeli štiri zlate medalje.


Najbolj brano